<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 682/92-4

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:U.682.92.4
Evidenčna številka:VS10069
Datum odločbe:25.02.1993
Področje:CARINE
Institut:carinski zavezanec - naknadno plačilo carinskih dajatev za konsignacijsko blago

Jedro

Kadar se blago proda iz konsignacijskega skladišča, je imetnik takšnega skladišča carinski zavezanec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 17.10.1991 (v nadaljevanju tudi:

odločba prve stopnje). V odločbi prve stopnje je carinarnica naložila tožnici kot carinskemu zavezancu naknadno plačilo carinskih dajatev za konsignacijsko blago, ki je bilo carinjeno z uvozno carinsko deklaracijo z dne 10.10.1989.

Tožnici je bilo naloženo plačilo carine v znesku 25.321,50 SIT, davščine za izravnavo davčne obremenitve v znesku 15.660,90 SIT in posebne takse v znesku 15.660,90 SIT, skupaj torej plačilo 56.643,30 SIT carinskih dajatev za blago, ki je bilo uvoženo za uporabnika ..., z uporabo 50.člena (v prečiščenem besedilu 53. člena) carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 s spremembami - prečiščeno besedilo Uradni list SFRJ, št. 34/90 - CZ). Organ prve stopnje je ugotovil, da je bilo blago uvoženo brez plačila carinskih dajatev, ker je uporabnik ob carinjenju dal izjavo, da ga bo uporabil za proizvodnjo blaga za izvoz. Uporabnik pa v enoletnem roku, predpisanem v 1. odstavku 50. člena carinskega zakona, blaga ni izvozil.

Tožnica je v pritožbi navedla, da ni carinska zavezanka. To naj bi bilo razvidno iz izjave upravičenca, ki jo je kot uvoznik dal carinski izpostavi dne 10.10.1989. Predlagala je, naj tožena stranka spremeni prvostopno odločbo tako, da bo kot carinskega zavezanca pravilno določila.

Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev v izpodbijani odločbi z določbo 218. člena carinskega zakona, po kateri je carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijsko skladišče, imetnik konsignacijskega skladišča, to pa je tožeča stranka. Ta je tudi v uvozni carinski deklaraciji navedena kot carinski zavezanec.

Zoper takšno odločitev je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbeno navedbo, da je carinski zavezanec ..., ki je tudi dala izjavo, da bo blago v celoti uporabila v proizvodnji blaga za izvoz in da bo vrednost izvoženega blaga za 50% večja od vrednosti uvoženega. Uporabnik in ne carinski zavezanec, je v obvezi, da izvozi blago. To izhaja tudi iz tega, da se evidenca o izvrševanju obveznosti izvoza vodi po uporabnikih, ne pa po uvoznikih. Tožnica nadalje navaja, da je pred dnem odločanja prišlo do razpada Jugoslavije in da tožnica nima nobenih možnosti vplivati na kupca in uporabnika blaga, da izvrši prevzeto obveznost izvoza. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Sklicuje se na določbo 24. in 218. člena carinskega zakona, ki določata, kdo je carinski zavezanec. Glede tožničine navedbe, da v izpodbijani odločbi ni upoštevano dejstvo, da je Jugoslavija razpadla, pa navaja, da je rok za izvoz potekel že pred razpadom Jugoslavije. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zakon v 24. členu določa, da je carinski zavezanec med drugim tudi oseba, ki je v primerih, določenih s carinskim zakonom, dolžan plačati carino. Določba 218. člena zakona pa določa, da je carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijskem skladišču in za blago, prodano s konsignacijskega skladišča, imetnik konsignacijskega skladišča. Iz računa tožeče stranke z dne 29.9.1989 je razvidno, da je bilo blago prodano z njenega konsignacijskega skladišča, zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica kot imetnik takšnega skladišča carinski zavezanec. Ta je kot carinski zavezanec tudi izrecno navedena v uvozni carinski deklaraciji.

Dejstvo, da je uporabnik dal izjavo, da bo blago porabljeno za proizvodnjo blaga za izvoz in da se tudi evidenca o izpolnjevanju te obveznosti vodi po uporabnikih, ne vpliva na to, kdo je carinski zavezanec po carinskem zakonu. Navedeni postopek je v skladu z določbo tč. 2 pod 1) navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 40/89), ki določa, da mora carinski zavezanec predložiti izjavo uporabnika blaga, da se bo blago v celoti uporabilo v proizvodnji določenega blaga za izvoz. Navedeno navodilo v tč 4 še določa, da Zvezna carinska uprava vodi evidenco, ki vsebuje ime uporabnika in njegovo matično številko. Iz teh določb izhaja, da so primeri, ko je carinski zavezanec različen od uporabnika, običajni in da to dejstvo ne vpliva na določbe carinskega zakona o tem, kdo je carinski zavezanec.

Carinski zavezanec se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da nima dejanske možnosti vpliva na uporabnika, da bi izpolnil prevzeto obveznost izvoza. Zaradi neizpolnitve te obveznosti nastane obveznost plačila carinskih dajatev po določbi 2. odstavka 50. člena carinskega zakona. Kako to vpliva na morebitne pravice carinskega zavezanca do uporabnika, ki je pri njem kupil blago, ni stvar, ki bi bila pomembna za pravilno odločitev v tem postopku.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo ob uporabi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).


Zveza:

CZ člen 24, 50, 50/2, 218.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTI0MA==