Sodba U 681/92-7

Jedro

Kadar se blago prodaja s konsignacijskega skladišča je carinski zavezanec imetnik takšnega skladišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo carinarnice, s katero je dne 17.10.1991 odločila, da mora tožnica kot carinska zavezanka naknadno plačati carinske dajatve za konsignacijsko blago, ki je bilo carinjeno z uvozno carinsko deklaracijo z dne 4.5.1990. Tožnici je bilo naloženo plačilo skupaj 105.735,70 SIT carinskih dajatev za blago, ki je bilo pred tem uvoženo za uporabnika, brez plačila carinskih dajatev, z uporabo 50.člena (v prečiščenem besedilu 53. člena) carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 s spremembami - p.b., Uradni list SFRJ, št. 34/90 - CZ). Organ prve stopnje je ugotovil, da blago, ki je bilo uvoženo brez plačila carinskih dajatev, ker je uporabnik ob carinjenju dal izjavo, da ga bo uporabil za proizvodnjo blaga za izvoz, ni bilo izvoženo v roku enega leta.

Tožnica je v pritožbi navedla, da ni carinska zavezanka, kar je razvidno iz izjave upravičenca, ki jo je kot uvoznik dal carinski izpostavi. Predlagala je, naj tožena stranka spremeni prvostopno odločbo tako, da bo kot carinskega zavezanca pravilno določila .

Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev v izpodbijani odločbi z določbo 218. člena carinskega zakona, po kateri je carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijsko skladišče, imetnik konsignacijskega skladišča, to pa je tožeča stranka.

Zoper takšno odločitev je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbeno navedbo, da je carinski zavezanec ..., ki je tudi dala izjavo, da bo blago v celoti uporabila v proizvodnji blaga za izvoz in da bo vrednost izvoženega blaga za 50% večja od vrednosti uvoženega. Uporabnik, in ne carinski zavezanec, je v obvezi, da izvozi blago. To izhaja tudi iz tega, da se evidenca o izvrševanju obveznosti izvoza vodi po uporabnikih, ne pa po uvoznikih. Tožnica nadalje navaja, da je pred dnem odločanja prišlo do razpada Jugoslavije in da tožnica nima nobenih možnosti vplivati na kupca in uporabnika blaga, da izvrši prevzeto obveznost izvoza. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Sklicuje se na določbo 24. in 218. člena carinskega zakona, ki določata, kdo je carinski zavezanec. Glede tožničine navedbe, da v izpodbijani odločbi ni upoštevano dejstvo, da je Jugoslavija razpadla, pa navaja, da je rok za izvoz potekel že pred razpadom Jugoslavije. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zakon v 24. členu določa, da je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša ali odnaša blago na carinsko območje oziroma z njega, kot tudi vsak drug, ki je v primerih določenih s carinskim zakonom, dolžan plačati carino. 218. člen zakona pa določa, da je carinski zavezanec za blago, spravljeno v konsignacijskem skladišču in za blago, prodano s konsignacijskega skladišča, imetnik konsignacijskega skladišča. Iz računa tožeče stranke z dne 26.4.1990 je razvidno, da je bilo blago prodano iz njenega konsignacijskega skladišča, zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica kot imetnik takšnega skladišča carinska zavezanka. Ta je kot carinski zavezanec tudi izrecno navedena v uvozni carinski deklaraciji. Te ugotovitve ne more spremeniti niti nesporno dejstvo, da je uporabnik dal izjavo, da bo blago uporabljeno v proizvodnji za izvoz. Tak postopek je namreč v skladu z določbo tč. 2 pod 1) navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 40/89), ki določa, da mora carinski zavezanec predložiti izjavo uporabnika blaga, da se bo blago v celoti uporabilo v proizvodnji določenega blaga za izvoz. Navedeno navodilo v tč 4 še določa, da Zvezna carinska uprava vodi evidenco, ki vsebuje ime uporabnika in njegovo matično številko. Iz navedenih določb izhaja, da so primeri, ko je carinski zavezanec različen od uporabnika, običajni in da to dejstvo ne vpliva na določbe carinskega zakona o tem, kdo je carinski zavezanec.

Na obveznost carinskega zavezanca, da po 2. odstavku 50. člena carinskega zakona plača carino, ker blago ni bilo izvoženo v predpisanem roku, tudi ne more vplivati to, ali carinski zavezanec lahko uveljavlja to obveznost pri uporabniku ali ne.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 684/92-5
• Sodba U 685/92-5
• Sodba U 950/93-6