Sodba U 1076/92

Jedro

Ugoditev tožbi, ker je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem pogoja (4. tč. 1. odst. 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije), da ima oseba zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 22.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, s katero je tožnica zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 1. odstavku 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica navedla, da so njeni starši Slovenci. Vlogi je priložila dokaze o izpolnjevanju pogojev iz 1., 3., 6. in 7. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona in dokaz o izpolnjevanju pogoja dejanskega prebivanja v Sloveniji po 1. odstavku 12. člena tega zakona. Tožena stranka ugotavlja, da je iz dokumentacije razvidno, da tožničin osebni dohodek iz rednega delovnega razmerja v povprečju za 3 mesece ne presega 8.500 SIT. Tožena stranka citira 4. točko 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Tožena stranka meni, da tožničin osebni dohodek ne omogoča trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, saj po predpisih o socialnem varstvu minimalni znesek, ki še zagotavlja preživetje, trenutno znaša 10.800 SIT za polnoletno osebo, za mladoletnega otroka pa dodatnih 4.300 SIT. To je znesek družbene denarne pomoči, do katerega so upravičeni državljani Republike Slovenije, ki nimajo drugih sredstev za preživetje oziroma katerih vir preživljanja ne doseže tega zneska. Ker tožnica ne izpolnjuje tega pogoja, tožena stranka ni ugotavljala pogojev po 5. in 8. točki 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, saj ugotovitev teh pogojev ne bi vplivala na drugačno odločitev. Tožnica ima možnost zaprositi za status stalno prebivajočega tujca v Republiki Sloveniji. Tožnica v tožbi meni, da so ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi zmotne in nepopolne. Ima hrvaško pokojnino, ki je septembra 1992. leta znašala 23.799 HRD, novembra 1992. leta pa 43.199 HRD. Oče njene nedoletne hčerke plačuje za hčerko preživnino po sodbi Občinskega sodišča Zagreb, ki je postala pravnomočna dne 7.8.1990, in sicer mesečno 20 % izplačanega osebnega dohodka. Septembra 1992 je na račun preživnine plačal 170 DEM, oktobra 1992 200 DEM, s 16.11.1992 se je zavezal plačevati na račun preživnine 200 DEM mesečno, decembra 1992 je plačal 200 DEM, pri tem pa je tudi redno plačeval preživnino. Sama je tudi lastnica nepremičnin v Republiki Hrvatski, vpisanih v zemljiškoknjižnih vložkih št. 5150 in 5159, in sicer parcelne številke 4078/2 v izmeri okoli 5. arov in solastnica 9/12 nepremičnine, vpisanih v vložni številki 5.160. Njen stari oče je bil rojen v Sloveniji. Njena hčerka je bila že v šolskem letu 1990/91 vpisana v osnovni šoli v Republiki Sloveniji. V Republiki Sloveniji živita skupaj s hčerko od avgusta 1990. leta naprej, ko je zamenjala stanovanje v Republiki Hrvatski za stanovanje v Republiki Sloveniji po pogodbi z in takrat pridobila na tem stanovanju tudi stanovanjsko pravico. Izpolnjuje vse pogoje po zakonu, tudi tista dva, ki ju tožena stranka ni ugotavljala. To dokazuje upravičenost in utemeljenost njene vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Državljanstvo Republike Slovenije bi brez težav pridobila po 40. členu tega zakona, če ne bi bila od 12.10.1990 do 15.2.1991 odjavljena pri Sekretariatu za notranje zadeve občine zaradi delovnih obveznosti v Republiki Hrvatski. Dejansko pa je tudi v tem času živela v Republiki Sloveniji, kjer je takrat hodila v šolo njena nedoletna hčerka. Hčerka bi imela skrbnico, če ona dejansko ne bi živela v Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še dodaja: Ob prejemu tožničine vloge je ugotovila, da tožnica nima zagotovljenega rednega dohodka v taki višini, ki zagotavlja trajno materialno in socialno varnost. Njena pokojnina namreč po uradnem menjalniškem tečaju (1 : 8) ne dosega niti zneska, ki je po predpisih o socialnem varstvu določen kot minimum za preživetje. Zato s tem zneskom pokojnine nikakor ne more biti zagotovljena trajna materialna in socialna varnost. Pogodbeno delo tožnice ni trajno, zato lahko predstavlja le začasno rešitev njene materialne eksistence, ne pa trajno rešitev. Preživnina, ki jo plačuje oče tožničin otrok, je namenjena preživljanju otrok, ne pa preživljanju tožnice. Ob ugotovljenem dejanskem stanju ni ugotavljala pogojev iz 5. in 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, saj bi, kljub izpolnjenim pogojem po navedenih točkah, morala izdati negativno odločbo, ugotavljanje teh pogojev pa bi postopek zavleklo še za nekaj mesecev, tožnici pa povzročilo dodatne stroške. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po presoji sodišča je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje v zvezi z dejansko višino tožničinega vira preživljanja (4. točka 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije) glede na podatke in listine v upravnih spisih.

Pavšalna ugotovitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožničin osebni dohodek ne omogoča trajnega vira preživljanja, najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, glede na predpise o socialnem varstvu o minimalnem znesku, ki še zagotavlja preživetje, po presoji sodišča ne zadošča. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi ni navedla, kakšna je dejanska višina tožničinega vira preživljanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, in koliko ta višina vpliva na izpolnitev pogoja o trajnem viru preživljanja po 4. točki 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. S tem je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Po tej določbi obsega obrazložitev odločbe: kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu.

Tožena stranka naj v ponovnem postopku ugotovi, kolikšna je dejanska višina tožničinega vira preživljanja glede na pogoj po 4. točki 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, z izvedbo dokaznega postopka (9. in 159. člen ZUP). Pri tem naj tudi ugotovi, ali ima tožnica kaj dohodka iz nepremičnin, s katerimi razpolaga, po njenih tožbenih navedbah, v Jastrebarskem v Republiki Hrvatski.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92