Sodba U 1059/92

Jedro

Zavrnitev tožbe, ker niso izpolnjeni razlogi za ničnost odločbe o odvzemu državljanstva z dne 11.1.1951 (Ministrstva za notranje zadeve FLRJ) po 267. členu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin predlog, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 11.1.1951 izreče za nično na podlagi 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila, da ni podan noben izmed razlogov iz 267. člena ZUP. Po zakonu o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojnih formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v tujino, kot tudi osebam, ki so pobegnile v tujino po osvoboditvi (Uradni list FLRJ, št. 86/46) je osebam, navedenim v 1. členu tega zakona, državljanstvo prenehalo po samem zakonu. Po zakonu o razveljavitvi tega zakona (Uradni list FLRJ, št. 22/62) pa je državljanstvo prenehalo le osebam, za katere je bila izdana odločba. Odločbe so bile ugotovitvene in ne konstitutivne. Tožena stranka ni našla razloga za odločitev v smislu tožničinega predloga, saj odločba z dne 11.1.1951 le ugotavlja dejstvo, da je tožnici prenehalo državljanstvo po citiranem zakonu.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni niti pravilna niti zakonita. Po njenem mnenju bi tožena stranka morala odločbo z dne 11.1.1951 odpraviti, saj je res težko razumeti, da se citirani zakon še vedno uporablja v novi državi Republiki Sloveniji, ki pa zanjo sploh ni bil pravilno uporabljen. Tožena stranka bi morala, upoštevaje 5. točko 267. člena ZUP to odločbo odpraviti, saj je Republika Slovenija v celoti naslednica bivše FLR Jugoslavije in je za to odločitev pristojna. Seveda pa navedeni zakon ni skladen in je v neposrednem nasprotju z ustavo Republike Slovenije, na kar nakazuje tudi zakon o denacionalizaciji. Sicer pa bi tožena stranka in tudi sodišče lahko in morala tudi uporabiti določbo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, saj je bila odločba o odvzemu državljanstva z dne 11.1.1951 izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja države in takratnih oblasti. Brez sodbe, brez krivde, brez vsakega razumnega vzroka ter v nasprotju z vsemi človekovimi pravicami, tudi deklaracijo OZN o pravicah človeka, je bila njena družina predvidena za izselitev, tako kot precej drugih oseb. Šlo je za poseben primer nasilja takratnih oblasti in je nekaj znanih ljudi več let prisilno živelo in delalo v slabih pogojih na določenem območju v Republiki Sloveniji. Njen pobeg in prej tudi pobeg njenega moža se torej ne moreta šteti kot pobega po navedenem zakonu, ampak kot pobega zaradi nasilja. Vsi njeni otroci pa so ostali vpisani kot jugoslovanski in slovenski državljani in sedaj kot državljani Republike Slovenije. Družina je še danes slovenska, saj živi v predelu, kjer je dejansko slovenščina še vedno v izključni rabi. Poleg tega pa je, skupaj s pokojnim možem, večkrat prosila za dovoljenje za vrnitev v domovino in vračilo premoženja, da bi z njim družina lahko živela. Torej je že iz tega razvidno, da ona in njen mož nista imela namena pobegniti v tujino iz razlogov, kot jih navaja navedeni zakon, ampak obratno, sta se kljub nasilju želela in hotela vrniti v domovino. Tožena stranka bi torej morala odločbo o odvzemu državljanstva odpraviti tudi po nadzorstveni pravici na podlagi določbe 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Sicer pa bi pristojni organi Republike Slovenije po uradni dolžnosti morali pričeti postopek za odpravo nezakonitih zakonov iz bivše Jugoslavije, na katere se še vedno sklicujejo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo s tem, da naloži toženi stranki, da odpravi odločbo Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 11.1.1951 po nadzorstveni pravici na podlagi določbe 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožnica lahko uveljavi ponovno pridobitev slovenskega državljanstva po 41. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, v denacionalizacijskem postopku pa ima enake pravice kot da ji državljanstvo ne bi bilo odvzeto. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 267. člena ZUP se za nično izreče odločba:

1. ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku;

2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu;

3. ki je sploh ni mogoče izvršiti;

4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (126. člen), pa stranka pozneje ni izrečno ali molče v to privolila;

5. v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski odločbi razlog za ničnost.

Ničnostni razlogi po citirani določbi ZUP v zvezi s tožničino zahtevo po presoji sodišča niso podani, kar je tudi pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Tožnica v tožbi navaja, da je dana tudi možnost odprave citirane odločbe z dne 11.1.1951 po nadzorstveni pravici po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP (odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, odpravi pristojni organ po nadzorstveni pravici, če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja). Gre za tožbeno novoto, ki jo sodišče ni dolžno upoštevati. Ne glede na to pa sodišče tožnici pojasnjuje, da lahko pri pristojnem organu vloži novo zahtevo za odpravo navedene odločbe ob izpolnjenih pogojih 5. točke 1. odstavka 263. in 264. člena ZUP (4. odstavek - odločba o odpravi odločbe na podlagi 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP se lahko izda ne glede na roke, določene v 3. odstavku tega člena).

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009