Sodba U 447/92-8

Jedro

Do uveljavitve predpisov o davčnem postopku se za naknadno odmero prometnega davka uporabljajo pravila postopka carinskega zakona.

Izrek

Sodbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave, z dne 15.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku odpravila odločbo Carinarnice ... z dne 23.1.1992 in sama odločila o stvari tako, da je tožeči stranki naložila, da po uvozni carinski deklaraciji Carinarnice ... - Carinske izpostave železniška postaja z dne 5.9.1991 doplača razliko temeljnega prometnega davka v znesku 437.058,00 SIT v osmih dneh od izvršljivosti odločbe, sicer bo carinarnica znesek prisilno izterjala in obračunala zamudne obresti. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je carinarnica prve stopnje napačno uporabila določbo 1. odstavka 270. člena carinskega zakona, ki omogoča naknadno plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, ne pa tudi temeljnega prometnega davka. Meni, da je podlaga za odločitev o doplačilu temeljnega prometnega davka v 55. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91), po katerem je mogoče pravnomočno odločbo o določitvi davčne obveznosti za davčne zavezance, ki niso pravne osebe, spremeniti tudi po uradni dolžnosti v petih letih od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, če se ugotovi, da so bili predpisi napačno uporabljeni v škodo ali korist davčnega zavezanca, ali če se ugotovijo računske napake. Navaja, da se po znižani stopnji 3 % (tarifna številka 8 tarife temeljnega prometnega davka) plača temeljni prometni davek le od opreme, ki jo davčni zavezanci kupujejo pod pogoji iz 7. člena navedenega zakona, med katerimi je v 2. točki 1. odstavka naveden tudi pogoj, da gre za prodajo na podlagi pisne naročilnice kupca ob obvezni izdaji fakture in ob brezgotovinskem plačilu (z virmanom z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca), kar velja po določbah 24. in 25. člena pravilnika o uporabi davčnih stopenj in davčnih olajšav in oprostitev ter o načinu vodenja evidence, obračunavanja in plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 22/91) tudi v primeru, ko fizične osebe neposredno uvažajo opremo. Če pogojev iz 7. člena navedenega zakona ne izpolnjujejo, se plača temeljni prometni davek po stopnjah iz ustreznih tarifnih številk. Navaja še, da se kot dokazilo v brezgotovinskem plačilu šteje le izpisek iz žiro računa davčnega zavezanca o dinarskem plačilu blaga v višini devizne protivrednosti in nalog za nakazilo deviz v tujino na obrazcu 1450 ali 1451. Ker tožeča stranka pri carinjenju ni predložila takih dokazil, ji carinarnica ne bi smela obračunati davka po znižani stopnji, ampak po stopnji 20% iz tar. št. 1 od davčne osnove takratnih 2.270.930,00 din, ki jo tvori vrednost proizvoda, ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne dajatve, kot to določa 1. odstavek 13. člena navedenega zakona. Tožena stranka še navaja, da se najetje tujega finančnega kredita, ki ga uporabnik prenese na svojo hranilno knjižico in iz nje plača opremo v tujini, ne šteje za brezgotovinsko plačilo po navedenem zakonu.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napravila nepravilen sklep o dejanskem stanju in neposredno prizadela njegove pravice in koristi. Zaradi nejasnih predpisov je pri uvozu upošteval navodila F. Koširja iz knjige "Podjetniški vodič po predpisih", ki jo je izdala Gospodarska založba leta 1991. Pridobljeni gotovinski kredit banke iz Graza je prijavil Narodni banki Slovenije. Račun je plačal prek deviznega računa pri A banki v Ljubljani. Drugače niti ni mogel, saj fizične osebe niso mogle priti enako kot pravne osebe do deviznih pravic za uvoz. Republiški zakon o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) je odpravil nejasnosti in ukinil pogoj plačila z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca. Določil je le predložitev izjave iz 3. točke 7. člena ter dokazila o nakazilu plačila v tujino. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožena stranka je pri svoji odločitvi z dne 15.5.1992 očitno prezrla določbo 82. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 - ZPD), po kateri se glede kontrolnega postopka, pravnih sredstev in obnove postopka do uveljavitve predpisov o davčnem postopku uporabljajo določbe carinskih predpisov, če gre za določitev davčne obveznosti in plačilo prometnega davka po odločbi carinskega organa. Citirani ZPD je začel veljati 26.1.1992, s tem dnem pa je prenehal veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev - Ur. list SFRJ, št. 4/91 (1. točka 89. člena citiranega zakona). Tožena stranka je tedaj napačno ugotovila, da organ prve stopnje ne bi smel svoje odločbe opreti na postopkovno določbo carinskega zakona, za spremembo pravnomočne odločbe o 3 % obdavčitvi s temeljnim prometnim davkom za dne 5.9.1991 uvoženi stroj za termično oblikovanje plastične mase Speedy po UCD št. 493 pa v 55. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, ki je določba posebnega postopka, tudi ni imela podlage, ker navedeni zakon ob izdaji izpodbijane odločbe ni več veljal.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pri ponovni obravnavi pritožbe bo morala tožena stranka upoštevati, da se določbe zveznih predpisov uporabljajo v Republiki Sloveniji smiselno na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I), kar v tem primeru pomeni tudi presojo o smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 7. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev ("z virmanom z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca"), če je v veljavnem zakonu o prometnem davku podlaga, da se višina prometnega davka ugotavlja po navedenem zveznem predpisu. Smisel pogoja o negotovinskem plačilu je v tem, da se zagotovi utrezna kontrola, kar se pri uvozu opreme in dokazovanja brezgotovinskega plačila pri smiselni uporabi navedene določbe predvsem upošteva.

Določbe navedenih zveznih predpisov je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 445/92-8
• Sodba U 462/92
• Sodba U 92/93-4