Sodba U 205/92

Jedro

Zavrnitev tožbe, ker investitor v roku enega meseca po vročitvi ustavitvene odločbe ni zaprosil lokacijskega dovoljenja (3. odst. 74. člena zakona). Zato je urbanistični inšpektor odredil odstranitev objekta na njegove stroške ter vzpostavitev v prejšnje stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi urbanističnega inšpektorja Uprave za inšpekcijske službe mesta z dne 12.12.1991, s katero je navedeni prvostopni organ naložil tožniku kot investitorju, da mora v roku 10 dni po prejemu prvostopne odločbe odstraniti poslovni objekt tlorisnih dimenzij 8,00 x 5,00 m, ki ga gradi na zemljišču parc. št. 1530/1 ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške s tem, da pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (1. in 2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90). Pri tem ugotavlja, da tožnik kot investitor v predpisanem enomesečnem roku po vročitvi inšpekcijske ustavitvene odločbe z dne 19.3.1991 ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za navedeni objekt. S tem je bil izpolnjen eden izmed pogojev za izrek inšpekcijskega ukrepa po navedenem 3. odstavku 74. člena citiranega zakona. Zato je prvostopna odločba upravičena. Tožnikova pritožbena navedba o tem, da odločba, na katero se sklicuje prvostopna odločba, še ni postala pravnomočna, ni pomembna za rešitev te zadeve, saj po 2. odstavku 76. člena citiranega zakona pritožba zoper odločbo o ukrepih iz 74. člena tega zakona ne zadrži izvršitve odločbe. Tudi ostale pritožbene navedbe niso pravno pomembne za rešitev te zadeve. Predmet tega postopka je le presoja pravilnosti in zakonitosti prvostopne inšpekcijske odločbe. Tožena stranka pripominja, da o odložitvi izvršbe odloča po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe organ, ki je izdal takšen sklep, kar je v skladu z določbami 281. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni zakonita, ker gre za dovoljenje za provizoričen objekt, za katerega ni potrebno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Ministrstvo za trgovino mu je dalo dovoljenje za prodajo mešanega blaga v navedenem objektu. Velike težave je imel tudi s komisijo, ki izdaja dovoljenja za trgovino. Ker komisija ni našla drugih pomanjkljivosti je navedla, da v objektu ne ustreza višina, da hladilna naprava nima pregrad, ker meri preko 2 m. Navedla je še nekatere druge pomanjkljivosti. Vedno je trdil, da ima dovoljenje za provizorični objekt, kar so gradbeni inšpektorji ignorirali. Prizna, da nima dovoljenja za stalni objekt, kar mu ne pomaga. Stalno prejema odločbe, da nima gradbenega dovoljenja. Celo tri odločbe v enem mesecu je prejel in vse imajo enako vsebino. Sklenil je, da bo zaprosil za dovoljenje za stalni objekt, čeprav je v mestu precej provizoričnih objektov. Dne 12.2.1992 je pri urbanističnem zavodu zaprosil za lokacijsko dokumentacijo. Meni, da s tem ne bo problemov. Objekt je na njegovem zemljišču. Boji se le občine, ki mu je delala težave v zvezi s provizoričnim objektom. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženo stranko pa zaveže, da mu povrne stroške upravnega spora oziroma plačane sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena navedenega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno ugotovila, da v predpisanem enomesečnem roku tožnik ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za navedeni objekt na parc. št. 1530/1 kot mu je to naložil inšpekcijski organ v predhodni ustavitveni odločbi z dne 19.3.1991, ki je bila tožniku vročena dne 27.3.1991. Da tožnikova vloga dejansko ni bila vložena, dokazujejo tudi podatki in listine v upravnih spisih, pa tudi tega tožnik ne izpodbija v tožbi. Zato je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno izdal prvostopno odločbo in je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi in odgovorila na tožnikove pritožbene navedbe, saj sta za to imela podlago v navedeni določbi citiranega zakona, ki sta jo pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Pa tudi sicer tožnik v tožbi ne navaja ničesar takega, s čemer bi uspešno izpodbil zakonitost odločbe tožene stranke. Zaradi navedenega so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ne glede na to, da tožnik s tožbo ni uspel, mu sodišče, glede na njegov predlog, pojasnjuje, da v upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih - ZUS).

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 493/92
• Sodba U 343/92
• Sodba U 584/92-2