Sodba U 378/92

Jedro

Če državljan druge republike ob vložitvi vloge in izdaji odločbe ni dejansko živel v R Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za državljanstvo RS po 1. odst. 40. člena ZDRS.

Dani so pogoji za obnovo postopka po 1. in 4. točki 249. člena ZUP, če ob vložitvi vloge in ob izdaji odločbe o sprejemu v državljanstvo državljan druge republike ni živel v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 7.1.1992 tožnico sprejela v državljanstvo Republike Slovenije. Po vlogah hišnega sveta pa je postopek obnovila. Z izpodbijano odločbo je odpravila odločbo z dne 7.1.1992 in zavrnila tožničino prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da se je tožnica odselila 19. oktobra 1991, torej pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo. Prošnjo je vložila 27.12.1991 in torej pred tem ni izpolnjevala pogoja bivanja v Republiki Sloveniji. Tega pogoja ni izpolnjevala tudi ob izdaji odločbe. V vlogi je navedla neresnična dejstva. Dani so torej pogoji za obnovo postopka po 1. in 4. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnica je ob preselitvi odnesla vse svoje stvari, odmontirala pa je tudi pohištvo, ki je pripadalo stanovanju. Prijavila se je na naslovu v .... Tožena stranka je tožnico dvakrat vabila na zaslišanje, vendar je bilo vabilo vrnjeno z navedbo, da se je odselila.

V tožbi je tožnica navajala, da je tožena stranka odločila na osnovi obtožb sosedov. Med vojno v Sloveniji so ji sosedje nagajali in jo maltretirali. Kot medicinska delavka ni imela z vojno nobenega opravka. Vabila tožene stranke ni prejela zato, ker je malo doma, ker se želi izogniti vznemirjanju. V letu 1991 je delala v butiku , kjer pa ne dela več. Preživlja jo bivši mož. Če poslani dokumenti ne zadoščajo, naj sodišče obvesti prijatelja tožnice, ki živi v Ljubljani.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnica od agresije dalje več ne živi v Republiki Sloveniji. V vlogi je navedla neresnične podatke, tožnica ne izpolnjuje pogojev za državljanstvo R Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 250. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je lahko upravni postopek obnovljen tudi po uradni dolžnosti. Po 1. točki 249. člena je dovoljeno postopek obnoviti, če se zve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Po 4. točki istega člena je dovoljeno postopek obnoviti, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb, s katerimi je bil organ, ki je vodil postopek, spravljen v zmoto. Glede na to, da se je tožnica odselila iz Republike Slovenije pred vložitvijo vloge za pridobitev vloge državljanstva Republike Slovenije in tudi pred izdajo odločbe dne 7.1.1992, sodišče ugotavlja, da sta podana oba navedenega obnovitvena razloga in da je torej tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo o sprejemu tožnice v državljanstvo Republike Slovenije.

Glede odločitve o zavrnitvi vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi ne ugovarja nobeni bistveni okoliščini, ki jih navaja tožena stranka in da tudi ne navaja dokazov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost dokaznih zaključkov tožene stranke. Iz spisu priloženih dokaznih listin in iz zaslišanja prič izhaja, da se je tožnica že oktobra 1991 s pohištvom preselila v ..., da tam tudi njena hči obiskuje šolo in da tožnice tožena stranka ni mogla zaslišati, ker vabila ni bilo mogoče vročiti. Tudi to dejstvo dokazuje, da je v času vabljenja tožnica živela drugje, ne pa na naslovu, ki ga je navedla v svojih vlogah. Pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS-Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92) je tudi, da prosilec za državljanstvo dejansko živi na ozemlju Republike Slovenije. V času pred izdajo izpodbijane odločbe, pa tudi po njej, tožnica dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije, zaradi česar tožena stranka pravilno sklepa, da ni podan eden od dveh bistvenih materialnopravnih pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi navedene določbe zakona.

Tožena stranka je torej pravilno odločila, zaradi česar sodišče tožbi ni moglo ugoditi (2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009