Sodba U 672/92

Jedro

Državljan druge republike, ki ima v RS prijavljeno stalno prebivališče dejansko pa živi pri družini v RH, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odst. 40. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, zato niso izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I).

Tožnik v tožbi izrecno uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da stalno živi na naslovu kjer je do upokojitve imel obrtno delavnico. Pokojnino prejema v Sloveniji, kjer zadovoljuje vse svoje življenske potrebe in ima tudi namen trajno tukaj prebivati. Iz obrazložitve sporne odločbe tudi ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne živi na prijavljenem naslovu. Nadalje navaja, da je njegova mati po poreklu slovenske narodnosti in zato meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva tudi na podlagi 13a člena navedenega zakona. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik na zaslišanju dne 6.4.1992 povedal, da dejansko ne živi v Sloveniji. Zato predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno torej morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja.

Tožbene navedbe sodišču ne vzbujajo dvoma v dejansko ugotovitev, da tožnik dejansko ne živi na prijavljenem naslovu v Sloveniji. Takšna ugotovitev ima podlago v izpovedi tožnika, ki je na zaslišanju dne 6.4.1992 povedal, da dejansko živi, kjer živi njegova družina. V ... pa se je do upokojitve vsak dan vozil iz .... Tožbene trditve so tako v nasprotju s tožnikovo izjavo. Točno je sicer, da je izpodbijana odločba glede te dejanske okoliščine pomanjkljivo obrazložena. Toda glede na dejstvo, da ima sprejeta dejanska ugotovitev podlago v izvedenih dokazih, ki so v spisu, po presoji sodišča ta kršitev pravil postopka ni mogla vplivati na odločitev. Ker torej tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, je pravilen zaključek tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zaradi česar ne more pridobiti državljanstva na tej pravni podlagi.

Postopek za pridobitev državljanstva se uvede na zahtevo stranke. Na podlagi vsebine tožnikove vloge, datuma vložitve vloge 25.10.1991 in prilog k vlogi je tožena stranka pravilno obravnavala tožnikovo vlogo po 40. členu zakona. Če pa tožnik meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 13a člena zakona, lahko vloži ustrezno vlogo z vsemi potrebnimi podatki.

Uveljavljena tožbena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih torej nista podana. Neutemeljeno tožbo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena tega zakona, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92