Sodba U 1032/92

Jedro

Ugoditev tožbi, ker sta prvostopni organ in tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in nista izvedla dokaznega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 20.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.7.1992, s katero je navedeni prvostopni organ na podlagi 25. člena zakona o tujcih (ZTuj-Uradni list RS, št. 1/91-I) v izreku pod 1/ tožniku odpovedal začasno prebivanje v Republiki Sloveniji; v izreku pod 2/ naložil tožniku, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v 24 urah od vročitve prvostopne odločbe s tem, da mu je na območju Republike Slovenije prepovedan ponovni prihod 4 leta od vročitve prvostopne odločbe; in v izreku pod 3/ določil, da pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 10., 23., 25. in 81. člena zakona o tujcih ter na določbi 4. odstavka 55. člena in 3. odstavka 89. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s tožnikovo navedbo, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, meni, da glede splošno znanih dejstev organi za notranje zadeve niso dolžni uvesti posebnega ugotovitvenega postopka. Odločitev o odpovedi tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji temelji na ugotovitvi policijske postaje, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. Tožnikova trditev, da v Republiki Sloveniji nima začasnega, ampak stalno prebivališče, saj je na istem naslovu prijavljen že od leta 1966 naprej, po mnenju tožene stranke ni točna. Tožnik je imel v Republiki Sloveniji sicer prijavljeno stalno prebivališče, vendar pa je z dnem uveljavitve zakona oziroma v skladu z 81. členom zakona o tujcih postal tujec. Tujec pa lahko pridobi dovoljenje za stalno prebivanje le s prošnjo na republiški upravni organ. Tožena stranka je pri preizkusu prvostopne odločbe ugotovila, da so podani razlogi za izrek odpovedi prebivanja tožniku, prav tako pa je ugotovila, da je prvostopna odločba izdana v skladu s 25. členom zakona o tujcih in 202. členom ZUP. Zato je zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da so v prvostopni odločbi navedeni v obrazložitvi kot razlog odpovedi začasnega prebivanja razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države, ob upoštevanju mnenja oziroma predloga operativnih organov za notranje zadeve. Kateri so to konkretni razlogi, ta odločba ne pove, ampak enostavno prepiše 1. alineo 23. člena zakona o tujcih. Kar pa je še huje, pove, da je odločitev odvisna od operativnih organov za notranje zadeve, ti pa se skrivajo za nekakšno diskrecijsko pravico. Na zastavljeno vprašanje ne da odgovora niti izpodbijana odločba, ampak v njej tožena stranka prepiše 23. člen zakona o tujcih in ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja ugotovitev, ki je v bistvu odgovor tožene stranke na izpodbijanje prvostopne odločbe zaradi nepravilne vročitve, da je bilo potrebno ugotoviti njegovo dejansko prisotnost v kraju prebivanja. Hoteli pa so tudi utemeljiti in dokumentirati razloge javnega reda. Vprašanje je, ali so hoteli te razloge ugotoviti v njegovem stanovanju? Vse to se je dogajalo 9.7.1992, ko je bila tudi izdana prvostopna odločba. Ni prepričljivo, da so še zadnji hip iskali razloge, zaradi katerih je bil podan predlog za njegovo odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji in izgon. Hkrati pa mu je tudi policist sporočil, da mora takoj zapustiti Republiko Slovenijo. Naslednje jutro, to je v soboto 10.7.1992, so mu poskušali vročiti odločbo. Odločbo so vročili nepooblaščeni ženi, ki so jo naknadno pooblastili za vročitev. Vse to je v nasprotju z določbami ZUP. Na izostanek razlogov za takšno odločitev so vezali odgovor na drugo kršitev upravnega postopka, to je na načelo zaslišanja, češ, da glede splošno znanih dejstev organi za notranje zadeve niso dolžni uvesti posebnega ugotovitvenega postopka. Navedena odločitev temelji na ugotovitvi policijske postaje, da je on kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. V prvostopni odločbi tega razloga še ni, očita se mu le, da je bil do nedavnega zaposlen v bivši JA. Takšno odločitev in njena obrazložitev sta nezakoniti, ker niso navedena njegova konkretna dejanja, ki pomenijo sodelovanje v agresiji na Republiko Slovenijo, in sicer, v katerih operacijah je konkretno sodeloval. Glede navedenih razlogov sta si prvostopna in izpodbijana odločba v nasprotju. Da je sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, ni splošno znano dejstvo. To je treba dokazati. Splošno znana so le tista dejstva, ki so bolj ali manj znana vsem in jih ni potrebno posebej dokazovati. Vse te navedbe utemeljujejo sklep o nezakonitosti izpodbijane odločbe, ker so kršena pravila upravnega postopka, ker so kršeni materialni predpisi, ki urejajo to področje, kot tudi temeljna pravna načela, dejansko stanje pa je ugotovljeno zmotno in nepopolno. Zato ni bilo pravilno odločeno o njegovi pravici. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da je bil tožnik do 15.4.1992 zaposlen v armadi tuje države (JA) kot njen aktivni pripadnik. V zvezi s splošno znanimi dejstvi tožena stranka poudarja, da kot splošno znano dejstvo navaja vojno v Republiki Sloveniji in agresijo JA. Prav tako je po njenem mnenju dokazano, da je bil tožnik v času agresije aktivna vojaška oseba in je sodeloval v agresiji proti svojim sedanjim sosedom, saj, kot sam navaja v tožbi, je v Republiki Sloveniji živel že od leta 1966. Sklicevanje na skupno življenje s svojo družino, katere člani so državljani Republike Slovenije, je skrajno cinično, saj je tožnik sodeloval v agresiji prav proti sodržavljanom in posredno tudi proti članom družine. V času agresije na Slovenijo se tožnik ni odzval pozivu Predsedstva Republike Slovenije, da zapusti vrste JA, čeprav je bilo dano zagotovilo, da bo Republika Slovenija prevzela vso skrb za socialno varnost takih oseb. Glede na navedeno je očitno, da gre pri tožniku za razloge, ki jih določa 1. alinea 23. člena zakona o tujcih, iz katere izhaja, da se prebivanje lahko odpove tujcu, če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države. Zaradi tega je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrni la tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Glede na podatke in listine, ki izhajajo iz upravnih spisov, ima po presoji sodišča tožnik prav.

Prvostopni organ je namreč v upravnem postopku nepopolno ugotovil dejansko stanje, tožena stranka pa te pomanjkljivosti ni odpravila predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, v povezavi z določbama 2. in 4. odstavka 25. člena citiranega zakona o tujcih, po katerih upošteva organ pri odločanju o odpovedi prebivanja dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih povzročil ukrep zanj in za njegovo družino (2. odstavek); pri presoji, koliko časa je tujcu prepovedan prihod v državo, organ, ki izda odločbo o odpovedi prebivanja, upošteva težo storjenega prekrška ali kaznivega dejanja ali druge okoliščine, zaradi katerih je tujčevo prebivanje nezaželjeno (4. odstavek). Po presoji sodišča so bile v upravnem postopku kršene določbe ZUP, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis, in sicer 7., 8., 9., 143. in 159. člena. Po teh določbah je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen - načelo materialne resnice); preden se izda odločba je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo; samo v primerih za katere to zakon dovoljuje se lahko izda odločba brez poprejšnjega zaslišanja stranke (8. člen - načelo zaslišanja stranke); o tem, katera dejstva je treba šteti za dokazana odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen - presoja dokazov); stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi; stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami; vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi; uradna oseba, ki vodi postopek, mora dati stranki možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, ter o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov in postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem po uradni osebi, ki vodi postopek, z njenim dovoljenjem pa tudi neposredno in da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izjavi; pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, če stranka prej ni imela te možnosti (143. člen - poseben ugotovitveni postopek, ki v konkretnem primeru izključuje skrajšani postopek po določbi citiranega 2. odstavka 8. člena in po določbah 141. člena ZUP); dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi; kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije, priče, izjave stranke, izvedenci, ogledi (159. člen - splošna določba o dokazovanju). Prosta presoja dokazov, v povezavi z načelom materialne resnice (7. člen), načelom zaslišanja stranke (8. člen) in s splošno določbo o dokazovanju (159. člen) v ZUP ne pomeni, da organ, ko na podlagi te presoje sprejema svoj sklep, ni z ničemer vezan, ker je organ dolžan iz ugotovljenih dejstev izvesti logičen zaključek o dejanskem stanju in obrazložiti, zakaj posameznim dokazom ni poklonil vere oziroma zakaj določenih dokazov ne more vzeti za zanesljive. To pomeni, da je treba v vsakem primeru obrazložiti, zakaj se tudi eni priči verjame, ali ne verjame. Taka obrazložitev pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja. V izpodbijani odločbi je namreč tožena stranka le pavšalno navedla, da glede splošno znanih dejstev organi za notranje zadeve niso dolžni uvesti posebnega ugotovitvenega postopka (2. odstavek 160. člena ZUP) in da odločitev o odpovedi prebivanja tožniku kot tujcu temelji na ugotovitvi policijske postaje, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. To pa glede na citirane določbe ZUP in zakona o tujcih ne zadošča. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi nepravilna, saj je v upravnem postopku prvostopni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, predvsem v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, kar je vplivalo na odločitev, tožena stranka pa teh kršitev pravil upravnega postopka z izpodbijano odločbo ni odpravila. Zato je tudi izpodbijana odločba nezakonita. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi v skladu z določbami 242. člena ZUP in pri tem upoštevati pravno mnenje in pripombe sodišča, dane v tej sodbi, glede kršitev pravil upravnega postopka.

Ker so bila kršena pravila upravnega postopka, kar je vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona začasno smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 948/93-7
• Sodba U 365/94-7
• Sodba U 884/92-8