<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba U 522/92-6

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:U.522.92.6
Evidenčna številka:VS10043
Datum odločbe:04.03.1993
Področje:URBANIZEM
Institut:priglasitev del

Jedro

Pogodba o najemu zemljišča ni dokaz o pravici razpolaganja v smislu 53. in 62 člena ZUN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 25.7.1991 (v nadaljevanju tudi: odločba prve stopnje). Z odločbo prve stopnje je bila zavrnjena zahteva tožnice za dovolitev priglašenih del za obstoječi nadstrešek - leseno konstrukcijo velikosti 10 X 5 m pred lokalom ... na delih zemljišč parc.št. 1045/1 in 1045/6. Zahteva za dovolitev priglašenih del je bila zavrnjena, ker je organ prve stopnje ugotovil, da investitorka ... ni lastnica oz. imetnica pravice uporabe zemljišč, na katerih je zgrajen navedeni nadstrešek.

V pritožbi zoper navedeno odločbo prve stopnje je tožnica navajala, da bi moral organ prve stopnje upoštevati dejstvo, da jo je sekretariat za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti že povabil, da se zglasi zaradi podpisa pogodbe za gostinski vrt. Kršeno je bilo temeljno načelo zaslišanja strank, ker investitorka pred izdajo odločbe prve stopnje ni bila zaslišana. Organ prve stopnje tudi ni odločil v roku 30 dni, zato se po določbi 4. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor šteje, da so dela dovoljena.

Takšno pritožbo je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. Pritrdila je stališču organa prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da ima pravico razpolaganja z zemljišči, na katerih se posega v prostor. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da ima na navedenih zemljiščih pravico uporabe Občina .... Investitor je dolžan že ob priglasitvi del dokazati, da je upravičen razpolagati z zemljiščem in upravni organ ni dolžan čakati, da si investitor to pravico uredi. Trditev tožnice o tem, da je bil z izdajo odločbe prve stopnje prekoračen zakoniti rok trideset dni in da je zato nastala pravna domneva, da so dela dovoljena, pa je neutemeljena, saj je bila določba 4. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor spremenjena.

Proti takšni odločitvi tožene stranke je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, poleg tega pa navaja še naslednje. Že pred izdajo odločbe prve stopnje, in sicer 25.7.1991 je investitorica sklenila z Občino ... najemno pogodbo za 60 m2 zemljišča pred lokalom ..., za postavitev gostinskega vrta. Zemljišče je bilo oddano v najem za čas od 1.4.1991 do 1.11.1991 s 30 dnevnim odpovednim rokom. Tožnica je vložila vlogo za podaljšanje veljavnosti te pogodbe še za leto 1992. Izpodbijana odločba tudi ne upošteva dejstva, da je Občinski sekretariat za urbanizem in varstvo okolja občine z odločbo dne 20.9.1991 tožnici dovolil postavitev gostinskega vrta na spornih zemljiščih. Z navedeno pogodbo in na njeni podlagi izdano odločbo je tožnica pridobila pravico razpolaganja z zemljišči, česar pa organ prve stopnje in tudi tožena stranka nista upoštevala. Organ prve stopnje bi moral dati tožnici možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o navedenih dejstvih, ki so pomembna za odločitev o tej zadevi. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90), vsebuje priglasitev nameravanih del med drugim tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Ko je organ prve stopnje iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov ugotovil, da je pri zemljiščih parc. št. 1045/1 in 1045/6 vpisan kot uporabnik družbena lastnina v upravi Občine ..., je napravil pravilen sklep, da tožnica ni izkazala pravice razpolaganja z navedenimi zemljišči in na tej podlagi pravilno zavrnil njeno zahtevo za priglasitev del. Glede tega vprašanja se sodišče v celoti pridružuje razlogom, navedenim v izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka se sklicuje na kršitev postopka pred organom prve stopnje. Ker v postopku ni bila zaslišana, ni mogla uveljaviti odločilnih dejstev: da je sklenila z upravljalcem zemljišč najemno pogodbo in da ji je bila izdana odločba o dovolitvi ureditve gostinskega vrta. Sodišče ocenjuje, da ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločbe prve stopnje in da je tožena stranka kljub tej kršitvi, do katere je prišlo v postopku na prvi stopnji, pritožbo utemeljeno zavrnila.

Najemna pogodba namreč ne more biti veljavna podlaga za pridobitev pravice uporabe zemljišča za gradnjo, kar je po svoji vsebini pravica razpolaganja z zemljiščem po zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. To, da tožnica v postopku pred izdajo odločbe prve stopnje ni mogla uveljavljati navedbe, da naj bi z uporabnikom navedenih zemljišč sklenila najemno pogodbo, zato ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe.

Če pa je tožnica po izdaji prvostopne odločbe na kakšni drugi pravni podlagi res pridobila pravico razpolaganja na zemljiščih, kjer je posegla v prostor, lahko ponovno priglasi dela, o čemer bo upravni organ ponovno odločal kot o novem zahtevku. Takšno navodilo je dala tožnici že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Tožena stranka pa je pravilno zavrnila tudi tožničino navedbo, da je zaradi prepozne odločitve organa prve stopnje nastala pravna domneva, da je priglašena gradnja dovoljena. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 26/90), je bila namreč z veljavnostjo od 14.7.1990 spremenjena določba 4. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki je določala takšno pravno domnevo.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Sodišče je zato tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).


Zveza:

ZUN člen 62.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTE4OA==