Sodba U 472/92

Jedro

Mnenja pooblaščenega zdravnika in zdravniških komisij I. in II. stopnje o upravičenosti odsotnosti z dela zaradi bolezni, niso upravne odločbe, upravna odločba pa je odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izdana na podlagi mnenja zdravniške komisije II. stopnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da ima njen zavarovanec ... pravico do bolniškega staleža od 9.7.1991 do 13.7.1991. V navedenem času je bil ... zaposlen pri tožeči stranki. Tožeča stranka je proti navedeni odločbi sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da postopek pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil pravilen. Nadalje navaja, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. V obrazložitvi namreč piše, da je zahtevek tožeče stranke za razveljavitev bolniškega staleža utemeljen, kar pa je v nasprotju z dispozitivom odločbe.

Tožnica navaja, da je bolniški stalež za čas od 9.7.1991 do 13.7.1991 dne 6.1.1992 odobrila zdravnica, ki za to ni bila pristojna. V navedenem času je namreč zavarovanec imel izbranega zdravnika, in sicer ... v Zdravstvenem domu ..., v obratni ambulanti tožeče stranke. Zavarovanec je šele po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici, dne 18.10.1991 odnesel zdravstveni karton iz obratne ambulante tožeče stranke. Do tega datuma bi mu po 122. členu tedaj veljavnega samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva lahko odobrila bolniški stalež le ... v obratni ambulanti ... kot izbrana zdravnica. Tudi konzilij zdravnikov v Zdravstvenem domu... ni bil pristojen odločati o pravici do začasne odsotnosti z dela. Pristojen je bil konzilij v ..., v okviru katerega je organizirana obratna ambulanta. Konzilij zdravnikov v zdravstvenem domu ... bi se moral izreči za nepristojnega in bi moral zadevo odstopiti v odločanje pristojnemu konziliju. Po 23. členu navedenega samoupravnega sporazuma bi zavarovanca lahko napotila k specialistu v mesecu juliju 1991 le njegova izbrana zdravnica. Glede na določilo 31. in 32. člena sporazuma bi zdravnik specialist moral o opravljenem pregledu ali preiskavi v treh dneh po pregledu ali preiskavi obvestiti njegovo izbrano zdravnico in ji podati morebitno mnenje o nezmožnosti za delo. Tega pa ni storil in zato tudi postopek zdravnika specialista ni bil pravilen. Tožnica celo dvomi, da je bil zavarovanec v navedenem obdobju sploh pri specialistu. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela z dne 6.1.1992 odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se na razloge v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list RS, št. 8/91-I) od 1.4.1991 dalje odločajo o posamičnih pravicah in obveznostih iz razmerij v samoupravnih interesnih skupnostih pristojni upravni organi. Ti odločajo na podlagi materialnopravnih določb splošnih aktov samoupravnih interesnih skupnosti, ki so bili v veljavi do 31.12.1989, če ta razmerja niso urejena z zakonom ali drugimi materialnopravnimi predpisi. Ta določba in pa določbe 78. do 85. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92), predstavljajo podlago, da se o sporni zadevi odloča v upravnem postopku. Na podlagi prej navedene določbe 2. člena zakona o spremembah... so se do 1.3.1992 uporabljale tudi določbe samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 6/81). Po uveljavitvi zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, dne 1.3.1992, pa se določbe navedenega sporazuma, skladno z določbo 106. člena zakona uporabljajo samo primerno in kolikor niso v nasprotju s tem zakonom.

Določbe, na katere se sklicuje tožnica, so v navedenem samoupravnem sporazumu uvrščene v poglavje "Ugotavljanje zadržanosti z dela". V členih 122 do 141 so navedena upravičenja posameznih zdravnikov in skupin zdravnikov (konzilijev), ki ugotavljajo upravičenost do delavčeve odsotnosti z dela zaradi bolezni. Če pride pri uresničevanju pravic do spora, lahko uporabnik po 156. členu sporazuma (pojem uporabnika opredeljuje 1. člen navedenega sporazuma) zahteva, naj o sporni zadevi odloči pristojni organ. Sodišče tu pripominja, da je po ureditvi iz navedenega sporazuma takšno varstvo lahko zahteval samo uporabnik, to je zavarovanec, ne pa tudi delodajalec. Šele na podlagi takšne zahteve je pristojni organ zdravstvene organizacije oziroma zdravstvene skupnosti moral izdati obrazložen sklep, zoper katerega pa je imel uporabnik možnost sprožiti postopek za varstvo pravic pred posebnim sodiščem združenega dela. Potem ko je dne 1.4.1991 na podlagi prej navedenega zakona o spremembah... pristojnost za odločanje o posamičnih pravicah in obveznostih iz razmerij v samoupravnih interesnih skupnostih prešla na upravne organe, se o teh pravicah odloča po pravilih upravnega postopka.

Tožeča stranka uveljavlja kršitve postopkov pri izdaji mnenj o upravičenosti do delavčeve odsotnosti z dela zavoljo bolezni. Kršitve naj bi nastale zaradi neupoštevanja določb o pristojnosti posameznih zdravnikov oziroma konzilijev. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - Prečiščeno besedilo) opredeljuje pristojnost kot pravico in dolžnost organa, da odloča v upravnem postopku (17. člen zakona). Odločanje pristojnega organa na prvi stopnji se konča z izdajo odločbe o stvari, ki je predmet postopka (202. člen zakona). Mnenj in potrdil, ki jih izdajajo zdravniki in konziliji po prej navedenih določbah samoupravnega sporazuma, ni mogoče šteti za upravno odločbo. Glede na to, da pri delu zdravnikov in zdravniških konzilijev pred izdajo izpodbijane odločbe ni šlo za upravno odločanje, tudi ni mogoče govoriti o kršitvi upravnega postopka, do katerih naj bi prišlo zaradi nepristojnosti teh organov. Kot upravno odločbo je mogoče šteti šele izpodbijano odločbo, ki jo je izdala tožena stranka na podlagi 83. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je veljal v času odločanja. Pred izdajo izpodbijane odločbe je o zahtevi tožeče stranke dne 19.5.1992 odločila zdravniška komisija II. stopnje, kar je v skladu z določbo 82. in 83. člena navedenega zakona.

V izpodbijani odločbi je res prišlo do navideznega neskladja med obrazložitvijo in izrekom. Vendar gre za očitno pomoto, ki jo tožena stranka lahko vsak čas popravi, skladno z določbo 219. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Iz izreka in iz celotne obrazložitve - razen iz očitno napačno prečrtane besedice "ni" na formularju za izdajo odločbe, je namreč razvidno, da je tožena stranka odločila, da je zavarovanec imel pravico do bolniškega staleža od 9.7.1991 do 13.7.1991. Takšna odločitev je tudi podprta z ustreznimi navedbami v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1615/2001
• Sodba U 640/92
• Sodba U 1056/93