Sodba U 971/92

Jedro

Ugoditev, ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna pravna podlaga na podlagi katere tožnik nima statusa zavarovanca po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ker mu je delovno razmerje v JA prenehalo v Republiki Hrvatski in ne v Sloveniji).

Izrek

1) Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo v Ljubljani z dne 30.9.1992. 2) Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Republiški zavod za zaposlovanje - enota Ljubljana je z odločbo z dne 15.6.1992 zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je zamudil rok za prijavo na zavodu (18. člen zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB). Ugotovil je, da je bil tožnik do izstopa iz JA v delovnem razmerju pri V.P. Split.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo. Svojo odločitev je utemeljila z določbama 18. in 69. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tožena stranka šteje kot nesporno dejstvo, da je tožnik že izčrpal vse pravice, do katerih je bil na podlagi veljavne ureditve upravičen in brez ponovne izpolnitve temeljnih pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo le-te ne more pridobiti. Tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Prvostopni organ je s prvostopno odločbo pravilno odločil, da se tožnikov zahtevek zavrne, pri čemer tožena stranka pripominja, da tožnikove vloge ni bilo mogoče zavrniti iz razloga zamude roka prijave pri zavodu. Ker navedena nepravilnost ni vplivala na samo odločitev v stvari in je bilo s prvostopno odločbo sicer pravilno odločeno, da se zavrne tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je takoj, ko je zvedel za možnost zaposlitve v teritorialni obrambi, vložil štiri prošnje na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije v Ljubljani in je prejel dne 6.10.1992 negativen odgovor tega ministrstva. Po prenehanju delovnega razmerja v Hrvatski se ni prijavil na Zavodu za zaposlovanje v Sloveniji, ampak je to storil v Hrvatski dne 10.10.1991. V Slovenijo je prispel 4.1.1992. Dne 8.1.1992 se je prijavil na Zavodu za zaposlovanje. S sinom živi pri svoji materi ki je vdova in stara 80 let. S sinom sta odvisna od njene majhne pokojnine. Njegov položaj je zaradi tega več kot nemogoč. Z njegovo materjo živi še sestra, ki je 90 % invalid. Zaradi nekorektnosti referenta na zavodu za zaposlovanje mu je bila odsvetovana vloga za denarno nadomestilo, z navedbo, da je zamudil rok. Začel je pregledovati uradne liste in spoznal, da ima pravico do denarnega nadomestila. Po rednem javljanju na zavodu je 15.5.1992 tudi navedena spremenila mnenje in mu dovolila, da vloži zahtevo za denarno nadomestilo. Neutemeljena je trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da mu ne pripada nadomestilo za primer brezposelnosti, ker je to pravico že v celoti izkoristil. Tožena stranka namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne pove, na kaj opira ta svoj sklep. Če je tožena stranka imela v mislih dejstvo, da je njegova pravica do prejemanja denarnega nadomestila ugasnila po odloku hrvaške vlade z dne 31.1.1992, je zanj to povsem nerazumljivo. Ni mogoče, da bi mu ta pravica ugasnila že po dobrih treh mesecih. Nasprotno, po njegovem mnenju bi se ta pravica morala nadaljevati, ali prenesti, glede na slovenske predpise, v Republiko Slovenijo od 1.8.1992 naprej. Zato se je tudi po povratku v Slovenijo prijavil pri pristojnem organu. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker je brez sredstev za preživljanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

K 1. točki Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi, glede na dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov (tožniku je namreč prenehalo delovno razmerje z delodajalcem - JLA - 10.10.1991 na območju Republike Hrvatske; delovno razmerje je trajalo od 20.7.1972 do 10.10.1991; tožniku je bila izdana odločba področne službe zavoda za zaposlovanje Ministrstva dela in socialnega skrbstva Republike Hrvatske z dne 28.10.1991 o pravici do denarnega nadomestila med začasno breposelnostjo), po presoji sodišča ni ugotovila, ali sploh obstaja pravna podlaga v citiranem zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila v Republiki Sloveniji oziroma ni obrazložila, ali ima tožnik, glede na citirane podatke in listine v upravnih spisih, sploh status zavarovanca po navedenem zakonu (3. odstavek 1. člena tega zakona), ki bi ga predhodno moral imeti, da bi sploh lahko uveljavljal navedeno pravico.

Glede na navedeno po presoji sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje v JA na območju Republike Hrvaške, kjer je imel tudi stalno prebivališče, iz česar je mogoče zaključiti, da skladno z 69. členom navedenega zakona niso izpolnjeni osnovi pogoji za prijavo pri zavodu za zaposlovanje na območju Republike Slovenije in s tem možnost uveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Navedena pomanjkljivost predstavlja takšno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj zaradi pomanjkljive, nejasne in deloma notranje nasprotujoče si obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi in najprej ugotovi ter v novi odločbi utemelji, ali sploh obstaja veljavna pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost v primeru, kot je tožnikov.

Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane določbe kršila pravilo postopka (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

K 2. točki:

Sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 13. člena zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in 9/91-I - ZST), ker bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in se preživljajo njegovi družinski člani (potrdilo republiške uprave za javne prihodke - izpostave Ljubljana - Bežigrad o premoženjskem stanju tožnika in družinskih članov z dne 11.11.1992 in podatki in listine v upravnih spisih).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 545/92
• Sodba U 1246/93-11
• Sodba U 1596/93-5