Sodba U 1054/92

Jedro

Ugoditev, ker je tožena stranka kršila določbe ZUP (zakona o splošnem upravnem postopku) o zaslišanju stranke in ni v celoti izvedla dokaznega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 6.11.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z redno naturalizacijo po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik v uradnih evidencah sicer še vedno prijavljen za stalno prebivanje v Sloveniji, dejansko pa živi v Švici, kot tudi sam navaja v svoji vlogi. Zaposlen je v tuji firmi za mednarodni transport v Švici, pred tem pa je bil do 23.7.1990 zaposlen pri podjetju za mednarodni promet v Sloveniji. Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, saj zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje dejansko ni živel neprekinjeno v Sloveniji. Ker tožnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev za redno naturalizacijo, ni ugotavljala ostalih pogojev iz 1. odstavka 10. člena navedenega zakona, saj to ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da v celoti izpolnjuje pogoje, določene v 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je popolnoma napačno navedeno, da dejansko živi v Švici. Dejansko živi v Sloveniji, kjer ima tudi stalno prebivališče. Po poklicu je šofer in trenutno dejansko zaposlen pri švicarskem transportnem podjetju. Narava njegovega dela pa je takšna, da je švicarski firmi na razpolago glede na potrebe. V Švici nima niti začasnega prebivališča, ki ga tudi ne potrebuje, saj je njegovo delo tako, da opravi naročene prevoze, ki potekajo večinoma na relaciji Slovenija - Švica - Slovenija. Po opravljenem delu pa živi doma v Sloveniji, kamor ga v primeru potrebe pokličejo njegovi delodajalci. Predlaga, da se navedena dejstva preverijo pri njegovem delodajalcu firmi iz Švice in pa pri pristojnem uradu za tujce. Tožena stranka je preuranjeno in ne da bi zadostno ugotovila dejansko stanje v zvezi z njim izdala izpodbijano odločbo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še dodaja: Zgolj prijava stalnega prebivališča na ozemlju Slovenije je v konkretnem primeru irelevantna, saj mora biti prosilec v Sloveniji dejansko fizično prisoten. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, kar tudi sam tožnik navaja v svoji vlogi, da je tožnik že od leta 1990 na začasnem delu v tujini, tožnik pogoja po 3. točki 1. odstavka 10. člena navedenega zakona ne izpolnjuje, saj je prekinil petletno prebivanje v Sloveniji pred vložitvijo prošnje za redno naturalizacijo. Tožena stranka meni, da je njena odločitev v izpodbijani odločbi pravilna, zato pri tem vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po presoji sodišča je tožena stranka v upravnem postopku kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis in sicer določbe 7., 8., 9. in 159. člena navedenega zakona. Po teh določbah je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen - načelo materialne resnice); preden se izda odločba je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo; samo v primerih,za katere to zakon dovoljuje, se lahko izda odločba brez poprejšnjega zaslišanja stranke (8. člen - načelo zaslišanja stranke); o tem, katera dejstva je treba šteti za dokazana odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen - presoja dokazov); dejstva, na podlagi katerih se izda odločba se ugotovijo z dokazi; kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine, ali reprodukcija te kopije, priče, izjave strank, izvedenci, ogledi (159. člen - splošna določba o dokazovanju). Tožena stranka namreč v upravnem postopku ni zaslišala tožnika in ni v celoti izvedla dokazovanja. Iz podatkov in listin v upravnem spisu namreč izhaja, da je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo le na listinske dokaze (potrdilo tožnikove mačehe , z dne 15.10.1992; izplačilni list švicarske firme, pri kateri je tožnik zaposlen, z dne 26.5.1992; dopis policijskega oddelka Policijske postaje inšpektoratu policije Uprave za notranje zadeve z dne 21.10.1992; dopis oddelka za notranje zadeve Sekretariata za splošne zadeve in družbene dejavnosti občine toženi stranki z dne 12.10.1992). Ker tožena stranka ni izvedla upravnega postopka po citiranih določbah ZUP, ni mogla v izpodbijani odločbi z gotovostjo trditi, da tožnik dejansko živi v Švici.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka zaslišati tožnika in izvesti dokazovanje po citiranih določbah ZUP. Pri tem pa bo morala v zvezi z ugotovitvijo, ali tožnik dejansko živi v Sloveniji na naslovu svojega stalnega prebivališča: ali ne, upoštevati tudi določbe zakona o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in RS, št. 26/90 in 11/91-I), in sicer določbo 1. odstavka 3. člena tega zakona, po kateri je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi, ter določbi 1. odstavka 8. člena in 1. odstavka 9. člena tega zakona, po katerih, če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, uvede postopek za ugotovitev dejanskega stanja; občan, ki namerava odpotovati v tujino za stalno ali pa začasno za več kot tri mesece, mora svoj odhod prijaviti pristojnemu organu, preden odpotuje.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona začasno smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1266/93
• Sodba U 763/93-10
• Sodba I Up 1171/99