Sodba U 297/92-11

Jedro

Skladnost lokacije objekta s pogoji iz odloka o zazidalnem načrtu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo pritožnikov odpravila lokacijsko dovoljenje Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine ... z dne 30.7.1991, izdano tožnikoma za gradnjo stanovanjskega prizidka k stanovanjski hiši na parceli št. 1175/2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopni upravni organ namreč ne navaja, zakaj oziroma na kakšen način je predlagana gradnja skladna z odlokom o zazidalnem načrtu za del območja urejanja. Prvostopni organ celo ugotavlja, da je razmerje med pozidano in nepozidano površino v obravnavanem primeru 43 % pozidane površine proti 57% nepozidane površine, kar je v nasprotju z razmerjem med pozidano in nepozidano površino, določenim z navedenim zazidalnim načrtom.

Tožnika v tožbi navajata, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila lokacijsko dovoljenje, ne da bi pritrdila ugovorom pritožnikov in ne da bi ugotovila nepravilnosti v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Edina nepravilnost, ki jo ugotavlja tožena stranka, se nanaša na razmerje med pozidano in nepozidano površino, ki bi ga tožena stranka lahko sama ugotovila. Tožnika navajata, da je razmerje med pozidano in nepozidano površino 37,7 % pozidane površine proti 53,3 % nepozidane površine. V dopolnitvi tožbe z dne 1.7.1992 tožnika še navajata, da sta dne 29.6.1992 prejela novo lokacijsko dovoljenje ter predlagata, da se dejstva, ugotovljena v ponovnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, upoštevajo pri odločanju o njuni tožbi zoper izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega prizidka na zemljišču, ki se ureja z odlokom o zazidalnem načrtu za del območja urejanja (Uradni list SRS, št. 20/89 - odlok). Iz grafične priloge "morfološke značilnosti zgrajene strukture", ki je sestavni del navedenega zazidalnega načrta, je razvidno, da se lokacija stanovanjskega prizidka tožnikov nahaja v morfološki enoti 4, za katero velja, da so dovoljene nadzidave in prizidave pod pogoji, določenimi v 11. členu navedenega odloka o zazidalnem načrtu. Med pogoji iz navedenega člena je tudi pogoj, da intenzivnost izrabe zemljišč pri novogradnjah v okviru obstoječe individualne zazidave ne sme presegati razmerja 40 % pozidane proti 60 % nepozidane površine. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da iz prvostopnih upravnih spisov ni mogoče zaključiti, da je predlagana lokacija stanovanjskega prizidka v skladu z zazidalnim načrtom, ob tem ko prvostopni organ sam ugotavlja, da iz geodetskega načrta strokovnega gradiva Ljubljanskega urbanističnega zavoda izhaja, da je razmerje med pozidano in nepozidano površino v obravnavanem primeru 43 % pozidane površine proti 57 % nepozidane površine, kar presega razmerje med pozidano površino in nepozidano površino, določeno v 11. členu navedenega odloka. Glede na to je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopno odločbo. Glede ugovora tožnikov, da bi tožena stranka lahko sama ugotovila razmerje med pozidano in nepozidano površino in odločila o stvari, sodišče pripominja, da drugostopni organ praviloma res sam dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, toda če meni, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek (2. odstavek 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku), torej odloči tako, kot je odločila tožena stranka z izpodbijano odločbo. Glede na napotila tožene stranke prvostopnemu organu bo v ponovnem postopku treba ugotoviti ali je in v čem predlagana gradnja stanovanjskega prizidka skladna z zazidalnim načrtom, in sicer z vsemi pogoji iz zazidalnega načrta in ne samo glede razmerja med pozidano in nepozidano površino kot navajata tožnika, zato je razumljivo, da bo te pomanjkljivosti hitreje in bolj ekonomično odpravil prvostopni organ.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče tako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 540/93-7
• Sodba U 31/94-6
• VSM Sklep IV Kp 34245/2016