Sodba U 519/92

Jedro

Ugoditev, ker so bile kršene določbe ZUP (7., 8., 9. in 159. člen), saj ni bila zaslišana tožnica in ni bil v celoti izveden postopek dokazovanja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 6.4.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odočbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnica vložila pri Sekretariatu za notranje zadeve občine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožnica sicer prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi in dela v tujni (ZR Nemčija), kamor je že leta 1979 odšla iz Republike Bosne in Hercegovine. Ker tožnica v Republiki Sloveniji nikoli ni dejansko prebivala, po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona. Zato je tožena stranka zavrnila njeno vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnica v tožbi navaja, da je ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi popolnoma napačna in da je bil upravni postopek v celoti pomanjkljiv. Že od leta 1981 namreč stalno prebiva na naslovu , kjer je tudi stalno prijavljena. Tam živi skupaj s svojo družino, in sicer z možem in sinovoma. Mož in sinova so pridobili državljanstvo Republike Slovenije z odločbo tožene stranke z dne 14.4.1992. Zaradi stalnega prebivanja je tudi dobila na občini osebno izkaznico in potni list. Torej v celoti izpolnjuje pogoje iz 40. člena navedenega zakona, saj že od leta 1981 naprej stalno in nepretrgano živi v svoji hiši s svojo družino na navedenem naslovu. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožnica je leta 1983 v Republiki Sloveniji sicer res prijavila stalno prebivališče, vendar pa še vedno živi v tujini. Tožnica v Sloveniji nikoli ni dejansko živela, tu se ni šolala, niti ni bila nikoli zaposlena. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po presoji sodišča je tožena stranka v upravnem postopku kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis, in sicer določbe 7., 8., 9. in 159. člena ZUP. Po teh določbah je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (7. člen - načelo materialne resnice); preden se izda odločba je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo; samo v primerih, za katere to zakon dovoljuje, se lahko izda odločba brez poprejšnjega zaslišanja stranke (8. člen - načelo zaslišanja stranke); o tem katera dejstva je treba šteti za dokazana odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (9. člen - presoja dokazov); dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi; kot dokazilo se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine, ali reprodukcija te kopije, priče, izjave strank, izvedenci, ogledi (159. člen - splošna določba o dokazovanju). Tožena stranka namreč v upravnem postopku ni zaslišala tožnice in ni v celoti izvedla dokazovanja. Iz podatkov in listin v upravnem spisu namreč izhaja, da je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo le na zaslišanje tožničinega moža (zapisnik o zaslišanju, sestavljen v pisarni referenta za osebna stanja pri Sekretariatu za notranje zadeve občine z dne 13.3.1992). Ker tožena stranka ni izvedla upravnega postopka po citiranih določbah ZUP, ni mogla v izpodbijani odločbi z gotovostjo trditi, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnica dejansko živi in dela v tujini (ZR Nemčija), kamor je že leta 1979 odšla iz Republike Bosne in Hercegovine.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka zaslišati tožnico in izvesti dokazovanje po citiranih določbah ZUP. Pri tem pa bo morala v zvezi z ugotovitvijo, ali je tožnica po prijavi stalnega prebivališča v Sloveniji (11.5.1983 - navedba v tožničini vlogi za pridobitev državljanstva z dne 30.10.1991) dejansko živela, ali ne, upoštevati tudi določbe zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in RS, št. 26/90 in 11/91-I), in sicer določbo 1. odstavka 3. člena tega zakona, po kateri je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi, ter določbi 1. odstavka 8. člena in 1. odstavka 9. člena tega zakona, po katerih, če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, uvede postopek za ugotovitev dejanskega stanja; občan, ki namerava odpotovati v tujino za stalno ali pa začasno za več kot tri mesece, mora svoj odhod prijaviti pristojnemu organu preden odpotuje.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona začasno smiselno uporablja kot republiški predpis. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 756/92
• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92