Sodba U 696/92-5

Jedro

Zavrnitev, ker tožnik kot pravni naslednik na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe) ni upravičenec do denacionalizacije (bivši lastnik) po 31. členu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 27.5.1992, s katerim je bil zavržen njegov zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem nezazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 305/1 in zazidanem stavbnem zemljišču parc. št. 305/. V obrazložitvi navaja, da sta navedeni zamljišči bili podržavljeni po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe (torej prejšnjih lastnikov) in ne tudi njihovih pravnih naslednikov, ki so pravico uporabe pridobili s pravnim poslom (darilno pogodbo z dne 13.12.1972)- (31. člen v zvezi s 3. in 4. ter 5. členom zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju ZDEN - Uradni list RS, št. 27/91). Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je organ prve stopnje utemeljeno vloženo zahtevo zavrgel (2. odstavek 125. člena ZUP). Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik v pritožbi proti prvostopnemu sklepu navaja, naj tožena stranka zavrže sklep prvostopnega organa, ker meni, da gre v danem primeru po 5. členu ZDEN za zvijačnost državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Tožena stranka v zvezi s tem citira določbi 5. in 56. člena ZDEN. Glede tega tožena stranka meni, da ni možno določbe 5. člena ZDEN uporabljati za varstvo pravic oziroma pravne koristi tožnika v postopku denacionalizacije, saj so v ta namen zagotovljena pravna sredstva po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in tudi sodno varstvo (nepravdni postopek).

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka spregledala številne določbe ZDEN: 1. odstavek 15. člena, 2. odstavek 32. člena, 60., 65. in 88. člen. Prvostopni organ ni opravil ugotovitvenega postopka v skladu z ZDEN. Prvostopni organ in tožena stranka nista upoštevala dejstva, ki je razvidno iz darilne pogodbe z dne 13.12.1972, da je on na podlagi te pogodbe in glede na dejansko sorodstveno razmerje pravni naslednik - dedič prejšnjih lastnikov oziroma upravičencev za denacionalizacijo. Če bi bil ugotovitveni postopek vsestransko skrbno in pravilno speljan, bi prvostopni organ to lahko ugotovil. Seveda bi, po pravilni izpeljavi postopka, prvostopni organ lahko tudi ugotovil, da so prvotni upravičenci za denacionalizacijo mrtvi. Zato bi ga moral upoštevati po 15. členu ZDEN kot njihovega pravnega naslednika. Prvostopni organ tega ni upošteval in je s tem kršil določbo 1. odstavka 65. člena ZDEN. Navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po ZDEN, urejal drug zakon, kar je zavajanje, je v nasprotju z 88. členom ZDEN. Tožena stranka ga v izpodbijani odločbi ne upošteva kot pravnega naslednika upravičencev do denacionalizacije. Glede na dejstvo, da je kot dedič imel po tedanjih zakonih pravico prenesti obe zemljišči na svoje ime, je stanje glede zemljišč ostalo tako, kot je. Zato sklicevanje tožene stranke na pravni promet nima podlage. Prvostopni organ in tožena stranka nista upoštevala določbe 2. odstavka 32. člena ZDEN. Meni, da je bila nacionalizacijska odločba Občinskega ljudskega odbora z dne 8.12.1961, na katero se sklicuje tožena stranka, izdana v nasprotju s prejšnjimi zakoni in je ves čas obstajala le kot interni akt Občinskega ljudskega odbora ki ga je sebi v prid uporabljala tedanja Skupščina občine . Ta odločba nikoli ni bila vročena prizadetim, tudi ne na njihovo zahtevo. Vprašuje se, če je ta odločba sploh obstajala. V smislu pojasnitve nekaterih dejstev bi bilo potrebno tudi preveriti, ali je Skupščina občine na podlagi te odločbe zlorabljala zakon tudi tako, da je delila in odvzemala zemljišča od primera do primera različno in po svoji presoji. Nekaterim je dopuščala gradbeni zemljiški maksimum do 600 m2, drugim, vključno z njim, pa je odvzela vsa zemljišča. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 305/1 in zazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 305/2. Ni sporno, da sta navedeni parceli bili podržavljeni na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe z dne 13.12.1972, ki je v upravnih spisih) je pravico uporabe na teh zemljiščih pridobil tožnik - vlagatelj zahteve za denacionalizacijo.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen ZDEN). Na navedeno pravno podlago se sklicuje tudi tožnik. Lastninska pravica se torej vzpostavi pri tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen cit. zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu. Drugi kriterij pa je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljenja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena ZDEN). Tožnik pa to ni, ker je pravico uporabe na spornih zemljiščih pridobil s pravni poslom (citirano darilno pogodbo). V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na 15. člen navedenega zakona. Po določbi 1. odstavka citiranega člena je namreč postavljeno le splošno pravilo, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi. To pomeni, da je tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijskih upravičencev, upravičen za vložitev predloga v postopku denacionalizacije, vendar zaradi tega še ni tudi upravičenec do denacionalizacije po 31. členu, saj so to samo osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno. Eno so torej upravičenci do denacionalizacije in drugo osebe, ki so v primerih, kot to določa zakon, upravičene za vložitev zahteve.

Ni torej utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnika kot pravnega naslednika bivših štirih solastnikov. Ker zakon glede vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže pravico uporabe na denacionalizacijskega upravičenca, ni mogoča širša razlaga te določbe v korist njegovih pravnih naslednikov. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala tako na univerzalne kot tudi na singularne pravne naslednike. Med ožjimi družinskimi člani je bila pravica uporabe ves čas v pravnem prometu (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 16/84, 18. člen zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 in 5. člen zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 77/68). Do uveljavitve zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa pravni promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ni bil omejen. Od prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča se je tako pravica uporabe v preteklosti prenašala na različne načine. Vprašanja lastninjenja na navedene načine pridobljenih stavbnih zemljišč pa ZDEN ni uredil. To potrjuje tudi tožena stranka, ki navaja, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po ZDEN, urejal drug zakon.

Glede na navedeno so tožnikove tožbene navedbe neupoštevne. Neupoštevne pa so tudi zaradi tega, ker pomenijo tožbeno novoto v razmerju do tožnikove pritožbe proti prvostopnemu sklepu.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi, glede na tožnikovo edino pritožbeno navedbo, ki jo tožnik smiselo ponavlja v tožbi, dala pravilne razloge v zvezi s 5. členom ZDEN, ki ga citira, da ni možno navedene določbe uporabljati za varstvo pravic oziroma pravne koristi tožnika v postopku denacionalizacije, saj so v ta namen zagotovljena pravna sredstva po ZUP in tudi sodno varstvo.

Uveljavljani tožbeni razlog npravilne uporabe materialnega prava torej ni podan. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 613/92
• Sodba U 531/92-7
• Sodba U 700/92-5