Sodba U 541/92

Jedro

Ugoditev, ker tožena stranka ni razčistila okoliščine v zvezi z zakonsko obveznostjo stanodajalca o prijavi začasnega prebivališča tožnika v uradnih prostorih stanodajalca.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 18.6.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 13. in 16. člena zakona o tujcih. Tožena stranka ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da se je tožnik začasno prijavil na naslovu dne 27.9.1991. Ker tožnik ni prebival na območju Republike Slovenije neprekinjeno najmanj tri leta, je tožena stranka zavrnila njegov zahtevek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v upravnem postopku povsem spregledala številne pravno relevantne okoliščine na njegovi strani, ki jih navaja 16.člen zakona o tujcih in ki vsekakor vplivajo na to, da bi lahko pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V Slovenijo je prišel leta 1977 in živel v ..., kjer se je učil za stavbnega zidarja pri SGP. Istega leta je bil poslan v poklicno lesno šolo, v kateri je ostal vse do leta 1980. Ves ta čas je prebival v samskih domovih šole, v času redne šolske prakse pa v Samskem domu SGP.... V letih 1981 do 1983 je služil vojaški rok in ga ni bilo v Sloveniji. V letu 1983 je še nekaj časa delal v SGP na kar je zaradi tehnološkega presežka poiskal službo pri ŽTP Ljubljana. Po končani šoli oziroma tečaju za usposabljanje delavcev za premikače in kretnike na železniških progah je služboval v ... in ... , kjer je prebival v objektih ŽTP. Zaradi želje, da bi delal v ali njegovi ožji okolici, je službo pri ŽTP zapustil in se zaposlil v opekarni v ... Leta 1989 pa je ponovno dobil službo pri ŽTP Ljubljana, Sekcija za promet ... , kjer je zaposlen še danes. Od 24.11.1988 je bil stalno prijavljen na ..., kjer je stanoval pri bratu in je ta čas začasno delal na železniški postaji.... V letu 1991 je bil za stalno premeščen na delo kretnika na železniški postaji. Od podjetja je dobil stanovanje, na kar se je začasno prijavil dne 27.9.1991 kjer prebiva še sedaj. Meni, da je tožena stranka povsem neutemeljeno zavrnila njegovo zahtevo iz formalno in vsebinsko nesprejemljivih razlogov, pri tem pa povsem zanemarila dejstvo, da se je v Sloveniji izučil poklica in da je vsa leta doslej svoje delo združeval v slovenskih podjetjih. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po določbi 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) se lahko dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da v zvezi z izpolnitvijo navedenega zakonskega pogoja (neprekinjenega najmanj 3-letnega prebivanja tujca - tožnik je državljan Bosne in Hercegovine - na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje) tožena stranka, glede na tožnikove navedbe v vlogi z dne 18.10.1991, da prebiva v uradnih prostorih železniške postaje (potrdilo z dne 6.12.1991 Železniškega gospodarstva Ljubljana, Sekcije za promet ), ni razčistila okoliščine v zvezi z zakonsko obveznostjo navedene organizacije po 1.3.1990, ko se je tožnik zaposlil pri njej (podatek iz tožnikove delavske knjižice, priložene k tožbi), o tem, da bi morala prijaviti tožnikovo prebivališče v uradnem objektu (železniška postaja) te organizacije po določbah 10. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91-I - ZRP). Po teh določbah je prijava začasnega prebivališča obvezna za osebe, ki se nastanijo ali začasno prebivajo tudi v objektih organizacij združenega dela, ki imajo organizirano nastanitev svojih delavcev in v objektih drugih organizacij, ki sprejemajo ljudi na začasno prebivanje; ti stanodajalci morajo prijaviti svoje goste v 24. urah po njihovem prihodu, odjaviti pa v 48. urah po njihovem odhodu (5. in 6. alinea 1. odstavka in 2. odstavek 10. člena).

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka razčistiti navedeno okoliščino in ponovno odločiti o tožnikovem zahtevku. Kolikor bo tožena stranka ugotovila, da se navedena organizacija po 1.3.1990 ni držala navedene zakonske obveznosti v zvezi s prijavo tožnikovega začasnega prebivališča , to, po presoji sodišča, pri razlagi citirane določbe 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih v konkretnem primeru ne sme biti v škodo tožnika. Zato tožena stranka v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi ni mogla kot nesporno ugotoviti, da triletni zakonski rok neprekinjenega tožnikovega prebivanja na območju Republike Slovenije ni izpolnjen, ker je bilo tožnikovo začasno prebivališče prijavljeno dne 27.9.1991. Taka ugotovitev, ob ugotovljenem dejstvu, da se navedena organizacija ni držala zakonske obveznosti glede prijave tožnikovega začasnega prebivališča, bi bila tudi v nasprotju z dvema temeljima načeloma zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer varstva pravic občanov in javnih koristi, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo gledati na to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom (1. odstavek 5. člena); in pomoči neuki stranki, po katerem, mora organ, ki vodi postopek skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo (14. člen).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009