Sodba U 414/92-7

Jedro

Ni materialne pravne podlage za zavrnitev zahteve samostojnega kulturnega delavca za priznanje pravice do plačila prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje za primer začasne brezposelnosti iz republiškega proračuna, če samoupravni splošni akt, ki edini določa pogoje za priznanje te pravice, ni bil objavljen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, Ljubljana z dne 27.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, ki je samostojni kulturni delavec na področju likovne dejavnosti - slikarstvo in je imel pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz republiškega proračuna v obdobju od 13.2.1987 do 12.2.1992, te pravice od 13.2.1992 dalje ni ponovno pridobil. Kot pravno podlago za tako odločitev navaja pravilnik o pogojih za pridobitev pravice do deleža družbenih sredstev za plačilo prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti posameznim samostojnim kulturnim delavcem (Poročevalec Kulturne skupnosti Slovenije št. 25/86, v nadaljevanju: pravilnik), ki se kot materialnopravni predpis uporablja skladno z 2. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list RS, št. 8/91), glede dejanskega stanja pa navaja, da je strokovna komisija skladno z navedenim pravilnikom ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje ne kvantitativnih in ne kvalitativnih pogojev iz pravilnika, ker ni razstavljal v razstaviščih, ki izpolnjujejo pogoje pravilnika, pa tudi sicer predložena dela niso prepričljiva v svoji umetniški izpovedi in niso sprejemljiva kot ustvarjalen doprinos k slovenski likovni kulturi. Glede na tako mnenje komisije priporočili Zveze slovenskih likovnih umetnikov in g. ... nista mogli vplivati na odločitev.

V tožbi tožnik navaja, da je likovno ustvarjanje njegova življenjska opredelitev že več kot dvajset let, zaradi zdravstvenega stanja pa tudi edina možnost za preživetje družine. Obseg njegovega dela je, čeprav so bila razstavišča povsod v YU-prostoru, dokazan in dokumentiran. Prilaga dokumentacijo za zadnjih pet let in opozarja na strokovne kritike njegovih del. Prosi naj ustrezna strokovna komisija preveri dokumentacijo. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na 3. člen navedenega pravilnika in poudarja, da je dala mnenje o kvaliteti tožnikovih del posebna strokovna skupina za likovno-galerijsko dejavnost. Zaradi negativnega mnenja komisije nista mogli vplivati na odločitev o stvari obe priporočili in kritike, ki jih je izbral in predložil sam tožnik. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 2. odstavka 4. člena zakona o določitvi nalog, ki jih od 1.1.1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list SRS, št. 42/89 in Uradni list RS, št. 8/91), po katerem odločajo pristojni upravni organi o posamičnih pravicah iz teh razmerij na podlagi materialnopravnih določb splošnih aktov samoupravnih interesnih skupnosti, ki so bili v veljavi do 31.12.1989, če ta razmerja niso urejena z zakonom in drugimi materialnimi predpisi. V tem primeru je tožena stranka, ko je ugotavljala pogoje za pridobitev pravice do plačila prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter za zavarovanje za primer začasne brezposelnosti, uporabila pravilnik, ki ga je sprejela prejšnja Kulturna skupnost Slovenije in je po navedbi izpodbijane odločbe objavljen v Poročevalcu kulturne skupnosti Slovenije, št. 25/86. Toda sodišče ugotavlja, da je v navedenem poročevalcu objavljen le predlog navedenega pravilnika, v številki 27/87 z dne 2.2.1987 pa le zapis druge seje zbora uporabnikov in zbora izvajalcev z dne 22.10.1986 in sklep, da je bil na navedeni seji sprejet predlog pravilnika z dopolnili, ki sta jih dala dva delegata, medtem ko samo besedilo sprejetega pravilnika ni bilo objavljeno, kar vse izhaja tudi iz pojasnil tožene stranke z dne 12.5.1992 in 25.5.1992, poslanih sodišču v zvezi z vprašanjem o objavi navedenega pravilnika. Ker je imel navedeni pravilnik že ob njegovem sprejemu splošen značaj, bi moral biti objavljen v sprejetem besedilu v republiškem uradnem glasilu (258. člen takrat veljavne ustave iz leta 1974). Ne da bi bil objavljen, pa samoupravni splošni akt ne more biti materialnopravna podlaga za zavrnitev pravice, o kateri je odločala tožena stranka z upravno odločbo. Tako po republiški ustavi iz leta 1974 (257. člen) kot po sedaj veljavni ustavi (154. člen) morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati.

Tudi sicer sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bile dovolj upoštevane določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Gre predvsem za določbe o izvedbi ugotovitvenega postopka in za dokazovanje z izvedencem (183.in naslednji členi ZUP). Samo mnenje strokovne komisije z dne 17.3.1992, ki je med predloženimi upravnimi spisi, obrazložitve v bistvu sploh ne vsebuje, iz njega pa tudi ni razvidno, kdo je mnenje dal. Gre tudi za upoštevanje pravil postopka, ki se nanašajo na sodelovanje stranke v postopku (8., 135. in 143. člen ZUP) in za obrazložitev izpodbijane odločbe, ki bi morala imeti vsebino iz 2. odstavka 209. člena ZUP, torej ne samo sklep o dejanskem stanju, ampak tudi dejstva in okoliščine, na katerih sklep o dejanskem stanju temelji in seveda razloge za tako odločitev.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nezakonita zaradi razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena istega zakona. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009