Sodba U 693/92

Jedro

Če investitor nadaljuje delo kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je ta dne 5.3.1992 po uradni dolžnosti naložil tožnici, da mora v 15. dneh po prejemu odločbe na lastne stroške odstraniti počitniški objekt v tlorisni izmeri 4,60 X 6,45 m, ki ga gradi na zemljišču parc.št. 733/25. Odločil je tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

V pritožbi zoper odločbo prve stopnje je tožnica navedla, da je odločba najbrž formalno pravilna, vendar pa ne razume, zakaj se vztraja na odstranitvi objekta, kar je najslabša rešitev. Na območju, kjer stoji objekt, je več gradenj brez dovoljenja, odločbi o odstranitvi pa sta dobila le dva investitorja, kar vzbuja dvom o enakopravnem obravnavanju. Ne obstaja noben pravni razlog za zavrnitev izdaje lokacijskega dovoljenja, za katerega je tožnica zaprosila in je v teku še nekončan pritožbeni postopek. Parcela, na kateri gradi, je neprimerna za kmetijstvo. O tem sta dala mnenje tudi krajevna skupnost in pa komisija občine. Gradila je zato, ker živi v nemogočih stanovanjskih razmerah in se z možem nameravata preseliti v sporni objekt, s čimer bi se rešila velike utesnjenosti.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bila tožnici dne 23.6.1991 izdana odločba, s katero ji je organ prve stopnje naložil, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti dela, dokler ne pridobi lokacijskega dovoljenja. Tožnica je po prejemu takšne odločitve nadaljevala z deli, ne da bi pridobila lokacijsko dovoljenje, zato je organ prve stopnje utemeljeno izdal prvostopno odločbo. Ta temelji na določbi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 34/89 in RS, št. 26/90, 48/90 - ZUN), ki določa, da če investitor nadaljuje dela kljub izdanemu ukrepu ustavitve del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta na investitorjeve stroške odstrani in se vzpostavi prejšnje stanje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi še navaja, da na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati življenjske okoliščine, ki so napeljale tožnico k nedovoljeni gradnji. Ravno tako ni odločilno dejstvo, da še ni rešena tožničina pritožba zoper zavrnilno odločbo o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ker se v pritožbenem postopku presoja le zakonitost akta, ki se napada s pritožbo, tudi ni pomembno, komu je še bila izdana odstranitvena odločba na območju, kjer tožnica nezakonito gradi.

Proti takšni odločitvi je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, poleg tega pa navaja še naslednje. Sporni objekt stoji na najslabšem zemljišču 6. kategorije. Tožnica je zemljišče uredila tako, da je nezazidani del kultivirala do možne uporabe. Pred pozidavo zemljišče ni bilo primerno za kmetijsko obdelavo, saj je bilo delno skalnato, delno pa poraščeno z grmovjem, povsem neobdelano in nekultivirano. Občina je v letu 1992 začela sprejemati ureditvene plane za celotno območje. Tožnica ne more trpeti škode zaradi napak in neodgovornega ravnanja občinskega upravnega organa, ki v 10 letih ni bil sposoben sprejeti prostorskega načrta. Tožeča stranka zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Organ prve stopnje je tožnici dne 23.6.1991 z odločbo naložil, da mora ustaviti gradnjo spornega objekta. Urbanistični inšpektor je z ogledom dne 2.3.1992 ugotovil, da je tožnica po prejemu odločbe, ne da bi pridobila lokacijsko dovoljenje, nadaljevala z gradnjo, in sicer je nad ploščo pritličja zgradila stene mansarde, kolenčni zid višine 1,00 m ter postavila dvokapno streho z opečno kritino. S tem pa je nastal položaj, v katerem mora organ urbanistične inšpekcije odrediti, da se objekt odstrani. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je namreč v 3. odstavku 74. člena v času, ko je bila izdana odločba prve stopnje in tudi v času izdaje izpodbijane odločbe, določal, da organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt oziroma njegov del odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje, če investitor nadaljuje delo kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi del. Po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93) je bil 74. člen zakona sicer črtan, vendar se glede na določbo 17. člena spremenjenega zakona iz leta 1993 inšpekcijski postopki za nedovoljene posege v prostor, ki so bili pričeti pred uveljavitvijo navedenega zakona (torej pred 10.4.1993), vodijo po dotlej veljavnih določbah, torej tudi po določbi 74. člena zakona. Iz navedenega pa tudi izhaja, da na zakonitost odločbe o odstranitvi objekta in s tem na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati okoliščine, ki jih je navedla tožeča stranka v pritožbi in v tožbi. Stanovanjske razmere investitorice, stanje oziroma uporabnost zemljišča za kmetijske namene, dejstvo, da na istem območju gradijo brez dovoljenj tudi drugi investitorji in pa razlogi, zakaj za to območje niso sprejeti prostorski izvedbeni akti, ne vplivajo na pravilnost, zakonitost in utemeljenost odločbe, da se odstrani objekt, na katerem je investitorica, ne da bi pridobila lokacijsko dovoljenje, nadaljevala delo kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi del.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 583/92
• Sodba U 493/92
• Sodba U 205/92