Sodba U 545/92

Jedro

Pravica vojaških zavarovancev do denarnega nadomestila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, Ljubljana, z dne 2.6.1992 odpravi.

Obrazložitev

Republiški zavod za zaposlovanje - enota Koper je z odločbo štev. DN-1648/1-91-11-DN zavrnil tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je izjavo o izstopu iz JA podal po izteku tromesečnega moratorija po Brionski deklaraciji (7.10.1991). Ugotovil je, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 18.10.1991 pri V.P. in da se je prijavil enoti zavoda za zaposlovanje dne 8.11.1991 in takrat tudi vložil zahtevek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 9. in 14. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ter ugotavlja, da je agresija na Republiko Slovenijo v mesecu juniju 1991 onemogočila izvajanje teh določb. Citirani 14. člen je predstavljal podlago za odločitev Predsedstva Republike Slovenije in drugih državnih organov Republike Slovenije, na podlagi katerih se zgoraj navedenim kategorijam oseb zagotavlja pridobljene statusne, socialne in druge pravice, če so med agresijo na Republiko Slovenijo, to je od 27.6. do 18.7.1991, prestopile v TO Republike Slovenije. Navedene pravice se jim zagotavljajo v okviru Ministrstva za obrambo. Osebe, ki so v tem času istopile iz JLA in niso pristopile k TO, se lahko prijavijo pri zavodu za zaposlovane kot iskalci zaposlitve, vendar brez pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V primeru, ko so navedene osebe zapustile JA po 18.7.1991, torej v času po prekinitvi ognja v Republiki Sloveniji, so jim bile statusne, socialne in druge pravice, ki so jih imele pred uveljavitvijo ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije po 14. členu tega ustavnega zakona, varovane, vendar se jim niso zagotavljale. Zato je bilo sprejeto stališče, da se jim v primeru, ko ni realizirana zaposlitev v teritorialni obrambi, zagotavlja socialna varnost skladno z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92). Tako so te osebe lahko pridobile status brezposelne osebe, vključno s pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, čeprav formalnopravno teh pravic po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ne bi imele, saj niso plačevale prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti. Izhajajoč iz Stališč in sklepov Skupščine Republike Slovenije ob izteku trimesečnega moratorija za nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih aktov Skupščine Republike Slovenije z dne 25.6.1991, predpisanega z Brionsko deklaracijo z dne 7.7.1991, je 7. oktobra 1991 iztekel trimesečni moratorij za nadaljne postopke, predvidene z deklaracijo ob neodvisnosti z dne 25.6.1991. Ugotoviti je, da so do navedenega dne, to je 7.10.1991, imele aktivne osebe v službi JA, vojaki po pogodbi in civilne osebe v službi JA, možnost zapustiti službovanje v JA. Navedeni datum je zadnji dan roka za uveljavljanje pravic za primer brezposelnosti. Pri tem se datum nanaša na datum vloge oziroma izjave o izstopu iz aktivne vojaške službe oziroma civilnega služenja JA, čeprav delovno razmerje dejansko preneha kasneje. Iz upravnih spisov izhaja, da je pritožnik podal zahtevek za prenehanje delovnega razmerje v JA dne 18.10.1991, torej po datumu 7.10.1991, ki je bil določen kot zadnji dan roka za uveljavljanje pravic za primer brezposelnosti. Kot že navedeno, se ta datum nanaša na datum vloge oziroma izjave o izstopu iz aktivne vojaške službe oziroma civilnega služenja v JA. Ugotoviti je, da je pritožnik zamudil rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Navedeni rok je materialni rok, kar pomeni, da ima zamuda takšnega roka za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, ki ga stranka ne more več opraviti na učinkovit način. S pretekom materialnega roka, ki je eden izmed pogojev za uveljavitev določene materialne pravice, ugasne neuveljavljena pravica.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvi zahtevek za upokojitev vložil že 7.8.1991, kar dokazuje s kopijo vloge, ki jo je uspel dobiti iz arhiva vojaške enote. Ker na prvo vlogo ni bilo nobenega odgovora, je ponovno 17.10.1991 podal zahtevek za razrešitev in demobilizacijo. Do polne pokojnine sta mu manjkali še dve leti in 10 mesecev. Svojo prvo zahtevo za upokojitev je torej podal v okviru roka po brionski deklaraciji. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz spodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla predpisov, ki bi predstavljali veljavno pravno podlago za priznanje pravice do denarnega nadomestila vojaškim osebam, ki so zapustile JA v posameznih časovnih obdobjih. Poleg tega se v obrazložitvi sklicuje na sprejeta stališča in dogovore, ki naj bi predstavljali pravno podlago za odločanje v tej zadevi. Ne glede na to, da ne navaja, kdo je sprejel ta stališča in kje so bila objavljena, sodišče opozarja na načelo zakonitosti, določeno v 4. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Organ mora odločati po zakonu in po drugih predpisih. Dogovori, za katere se da iz navedb v obrazložitvi sklepati, da so celo v nasprotju s predpisi, ne morejo biti podlaga za odločanje. Navedene pomanjkljivosti predstavljajo takšno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj je zaradi pomanjkljive, nejasne in deloma notranje nasprotujoče si obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku naj tožena stranka najprej ugotovi in v novi odločbi utemelji, ali sploh obstaja veljavna pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost v primerih, kot je tožnikov. Če bo ugotovila, da takšna podlaga obstaja, da pa je tožnikovo ravnanje v času agresije JA na Slovenijo in po njej lahko ovira za uveljavljanje pravice, bo morala najprej dopolniti dokazni postopek, da bo zanesljivo ugotovila obstoj relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bo lahko sprejela zakonito in pravilno odločitev.

Sodišče je odločilo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona z izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1246/93-11
• Sodba U 1596/93-5
• Sodba U 249/94-5