Sodba U 585/92-11

Jedro

Izpolnjevanje pogojev za kmetijo po 1. odstavku 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč se ugotavlja po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi, ki jo je vložil zoper odločbo komiteja za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 9.1.1989 (odločba prve stopnje) in je to odločbo odpravila. Nadalje je pod 2 odločila, da kmetija, ki je bila zaščitena z odlokom občinske skupščine na ime, še izpolnjuje pogoje po 3. členu zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij). V odločitvi pod 3 izpodbijane odločbe pa je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnikov in za izbris navedene kmetije iz seznama zaščitenih kmetij.

Izpodbijana odločba je bila izdana potem, ko je tožena stranka dne 10.4.1991 zavrnila pritožbo zoper odločbo prve stopnje, to sodišče pa je navedeno drugostopno odločbo v upravnem sporu odpravilo dne 9.10.1991 s sodbo št. U 219/91, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve pravil postopka. V navedeni sodbi je to sodišče naložilo toženi stranki, da mora pred izdajo odločbe ugotoviti dejstva in okoliščine, ki dajejo po določbi zadnjega odstavka 3. člena oziroma 11. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) podlago za izbris kmetije iz odloka, to je zlasti ugotovitev, katera zemljišča sestavljajo zaščiteno kmetijo in kakšen je katastrski dohodek vseh teh zemljišč. Postopek pa je bil kršen s tem, da organ prve stopnje ni zaslišal tedanjega tožnika.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov ugotavlja, katere nepremičnine spadajo v kmetijo, ki je bila zaščitena z navedenim odlokom. To so nepremičnine, vpisane v vl.št. 514, 515 in 963, vse pri katerih je vpisan kot izključni lastnik .... Nadalje nepremičnine, vpisane v vl. št. 145 in 517 iste k.o., katerih solastnika sta. Navedene nepremičnine je namreč ves čas obdeloval in z njimi gospodaril.... Nepremičnine, vpisane v vl.št. 945, parc. št. 3336, ki so v lasti..., pa sta ločeno obdelovala vsak eno polovico, kar pomeni, da ta parcela ne spada v obravnavano kmetijo .

Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je katastrski dohodek zemljišč, ki glede na navedeno stališče spadajo v zaščiteno kmetijo, v letu 1989 znašal 1.096.786,50 takratnih dinarjev. Ta znesek pa presega z zakonom določeni minimalni katastrski dohodek za zaščito kmetije po uradni dolžnosti, ki je za leto 1989 znašal 595.665 takratnih dinarjev. Zato za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena dejstvo, da je izbris te kmetije dne 25.10.1988 predlagal tudi ..., ki se je potem pritožil zoper odločbo, izdano na podlagi takšnega predloga. Takšna kmetija se namreč lahko med zapuščinskim postopkom izbriše iz seznama zaščitenih kmetij le ob pogojih iz 6. oziroma 7. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij. Za takšno odločitev pa je potrebna predhodna odločitev zapuščinskega sodišča o tem, ali in kateri dedič izpolnjuje pogoje za prevzem kmetije v celoti.

Proti takšni odločitvi so tožniki sprožili upravni spor. Navajajo, da tožena stranka ni ustrezno preizkusila, ali posestvo, ki ga je zapustil pokojni..., res izpolnjuje zakonite pogoje za zaščito. Doseganje določenega najmanjšega katastrskega dohodka je namreč le eden od pogojev. Gre za posebno družbeno zaščito, ki jo želi dati zakonodajalec le tistim kmetijam, ki imajo svojo ekonomsko, socialno in reproduktivno sposobnost. Navedena kmetija nima nobene gospodarske perspektive, saj je brez ustrezne mehanizacije in delovne sile. Pa še katastrski dohodek, ki je bil podlaga za izpodbijano odločbo, je tožena stranka ugotavljala za leto 1989, namesto za leto 1988. Tožniki ponovno uveljavljajo, da je bila pritožba očitno prepozna. Ravno tako ta ne more uspešno izpodbijati odločbe, s katero je bilo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno. Tožniki predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da ostane izbris kmetije iz seznama zaščitenih kmetij v veljavi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi. Tožba ni utemeljena.

Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/73, 29/73 in 1/86 - ZDKZ) v 1. odstavku 3. člena določa, da je kmetija po tem zakonu tista kmetijska in gozdnogospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost. Po isti določbi se šteje, da je lastniku zagotovljena primerna ekonomska varnost, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega najmanj 50.000,00 din (oziroma, po 2. odstavku ustrezno valoriziran znesek) katastrskega dohodka. Kmetije, ki dosegajo ali presegajo ta najmanjši predpisani znesek katastrskega dohodka, so zaščitene kmetije po navedenem zakonu, ne da bi morale poleg navedenega izpolnjevati še kakršenkoli drug pogoj. Zato so za odločitev o morebitnem izbrisu s seznama zaščitenih kmetij nepomembne navedbe tožnikov glede siceršnje urejenosti in trenutne ekonomske, socialne in reproduktivne sposobnosti sporne kmetije. Sodišče tudi nima pomisleka glede dejstva, da je tožena stranka ugotavljala višino katastrskega dohodka kmetije za leto 1989. Tožena stranka je namreč za navedeno leto ugotovila katastrski dohodek v višini 1.096.786,50 takratnih dinarjev, valorizirani predpisani najmanjši znesek za pridobitev položaja kmetije po 3. členu zakona pa je znašal 595.665 takratnih dinarjev. Iz te ugotovitve izhaja, da je bil ta pogoj dosežen skoraj v dvakratnem predpisanem najmanjšem znesku. Iz spisov je razvidno, da se po 1989. letu obseg kmetije ni spreminjal in se je torej katastrski dohodek lahko spreminjal praktično samo na podlagi valorizacij, skupaj z zneskom iz 1. odstavka 3. člena zakona, tako kot to določa 2. odstavek navedenega člena. S takšnimi spremembami pa se razmerja med dohodkom, ki ga kmetija dosega in predpisanim najmanjšim dohodkom, niso mogla bistveno spremeniti.

Neutemeljene pa so tudi druge tožbene navedbe. O pravočasnosti pritožbe je to sodišče že odločilo v upravnem sporu z odločbo U 498/90 dne 6.12.1990, o dopustnosti njegove pritožbe, glede na to, da je bil pritožnik eden od pobudnikov za izdajo odločbe prve stopnje, pa v upravnem sporu U 219/91 dne 9.10.1991. Sodišče se glede tega vprašanja v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi: izpolnjevanje pogojev po 1. odstavku 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) se ugotavlja po uradni dolžnosti.

Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka s tem, da je ugotovila, katera zemljišča spadajo v kmetijo in kolikšen je njihov katastrski dohodek in s tem, da je bilo opravljeno zaslišanje ... , v celoti upoštevala pripombe, ki jih je glede postopka dalo sodišče v sodbi U 219/91.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in je tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

18.08.2020

Podobni dokumenti:

• sodba U 1470/2008
• VSL sklep I Cp 1782/2005
• VSL sklep I Cp 2077/99