Sodba U 345/92

Jedro

Zakonec, ki je zaposlen v tujini in ki ima tam tudi prijavljeno stalno prebivališče, ne more biti uporabnik ali stanovalec. Zato po smrti zakonca - imetnika stanovanjske pravice - zato nima pravice po 16. čl. ZSR. V stanovanje se je vselil nezakonito (50. čl. ZSR).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 1.4.1992.

Obrazložitev

Oddelek za varstvo okolja , urejanje prostora ter promet in zveze občine je dne 13.8.1991 (popravek 13.9.1991) izdal odločbo, s katero je odločil, da mora B. do 1.10.1991 izprazniti enosobno stanovanje v ... in ga izročiti tožeči stranki. Imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju je bil njen, dne 2. januarja 1991 umrli mož A. Prvostopni upravni organ je ugotovil, da B. in njena hčerka nista stanovali v ..., k A. sta prihajali le občasno za nekaj dni, enkrat mesečno in v času dopustov. Zbrani dokazi kažejo, da nista bili souporabnici oziroma uporabnici stanovanja. Živeli sta v tujini. V stanovanje sta se po smrti A. vselili v nasprotju z 10. in 47. členom takrat veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih.

V pritožbi je navajala, da ima hči stalno prebivališče v ..., hčerka v Švici le začasno prebiva. V Švico je odšla zaradi učenja tujih jezikov. Šolanje bo nadaljevala v ... B. je živela s pokojnim A., čeprav v ... ni mogla dobiti zaposlitve.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prvostopno upravno odločbo odpravila in zavrnila zahtevek tožeče stranke. Ugotovila je, da je v 16. členu zakona o stanovanjskih razmerjih določeno, da po smrti imetnika stanovanjske pravice pridobi stanovanjsko pravico njegov zakonec. Zakonec, ki ni soimetnik stanovanjske pravice je zaščiten z navedeno zakonsko določbo, če imetnik stanovanjske pravice umre. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta B. in hčerka občasno prebivali v stanovanju na .... V tem primeru torej ne gre za vselitev v stanovanje v nasprotju z določbami 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih.

V tožbi je tožeča stranka navajala, da je tožena stranka napačno uporabila 16. člen zakona o stanovanjskih razmerjih. Občasnih stikov članov družine ni mogoče šteti za souporabo stanovanja. Žena A. je vse od sklenitve zakonske zveze prebivala na Hrvatskem, zadnja leta pa v Švici. Tudi hčerka ni živela v ..., je hrvatska državljanka, sedaj pa živi v Švici. B. je večkrat povedala, da stanovanje ne rabi zase, temveč za hčerko. Odločba tožene stranke je napačna tudi zato, ker ima hčerka stalno prebivališče na Hrvaškem, torej ima stanovanje drugje.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Poslala je upravne spise.

Prizadeta stranka B. je navajala, da so objektivni razlogi narekovali, da skupno življenje s pokojnim A. ni bilo mogoče. Hčerka se šola v Švici in bo po končani gimnaziji nadaljevala študij v Mariboru.

Tožba je utemeljena.

Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84), ki je nehal veljati 18.10.1991 (po določbi 160. člena stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/81-I) in ki ga je uporabiti v tem sporu, v 1. odstavku 5. člena določa, kdo so uporabniki stanovanja, v 2. odstavku pa kdo so stanovalci. Bistveni pogoj za položaj takšnih oseb je, da so stalno stanovale z imetnikom stanovanjske pravice. Uporabniki po 1. odstavku navedenega člena so bili zakonec in otroci imetniki stanovanjske pravice. Po 16. členu zakona o stanovanjskih razmerjih zakonec pokojnega imetnika stanovanjske pravice pridobi stanovanjsko pravico, če je souporabljal stanovanje. Navedeni določbi zakona je po mnenju sodišča razlagati tako, da stalno prebivanje v določenem stanovanju oziroma souporaba stanovanja pomenita v načelu trajno uporabo stanovanjskih prostorov in izvajanje te pravice tako, da stanovalec oziroma uporabnik tudi živi v kraju, kjer je stanovanje, da to svojo pravico lahko izvaja. V upravnem spisu ugotovljene dejanske okoliščine ne utemeljujejo dokaznega sklepa tožene stranke, da je B. varovana po 16. členu zakona o stanovanjskih razmerjih in da se v stanovanje ni vselila v nasprotju z določbo 50. člena navedenega zakona. B. je bila zaslišana na Centru za socialno delo dne 27.12.1990, torej šest dni pred smrtjo njenega moža. Izpovedala je, da ima stalno prebivališče na Hrvaškem, da je zaposlena v Švici in da z njo živi hčerka, ki bo zaključila drugi letnik sekundarne šole in se bo v ... vpisala v Gimnazijo družbene smeri. Povedala je, da se strinja, da se stalno prijavi pri možu, oziroma očetu v .... Navedla je tudi, da z možem imata še vedno sklenjeno zakonsko zvezo, vendar da živita ločeno, ker je zaposlena v inozemstvu, kjer bo ostala do upokojitve. Ta zapisnik je bil prebran in ga je tudi podpisala. Da dejansko ni živela v ... in da je torej ni mogoče šteti za uporabnika stanovanja, oziroma za stanovalca v smislu navedenih določb zakona o stanovanjskih razmerjih, je sklepati tudi iz drugih dokaznih listin, ki so priložene k upravnemu spisu. Tako je Oddelek za notranje zadeve občine dne 26.3.1991 sporočil, da je pokojni živel sam. Iz prijave stalnega prebivališča izhaja, da se je prijavila v ... 3.1.1991, torej po smrti očeta. Oddelek za notranje zadeve občine je v dopisu z dne 15.8.1991 sporočil, da ne vodi v evidenci registra stalnega prebivalstva in tudi ne v razvidu začasno prijavljenih oseb.

Po obrazloženem je sodišče moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izpodbijano odločbo odpraviti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more uživati varstva po 16. členu ZSR, zaradi česar se je vselila v stanovanje na katerem je bil imetnik stanovanjske pravice pokojni v nasprotju z določbami 50. člena ZSR.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009