Sodba U 592/92

Jedro

Za javno pot, katere varstvo se zagotavlja tudi z inšpekcijskim nadzorstvom, je mogoče šteti le obstoječo pot.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega prometnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 17.6.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo inšpektorja za ceste z dne 2.4.1992 (v nadaljevanju tudi: odločba prve stopnje). Z odločbo prve stopnje je inšpektor po uradni dolžnosti odločil, da mora tožnica zasuti izkopano jamo na javni poti parc.št. 686 pri parceli št. 471/5 v dveh dneh po prejemu odločbe, če pa tožnica ne bo odpravila te pomanjkljivosti, bo cestna inšpekcija odredila, da jih na njene stroške odpravi drugo podjetje ali fizična oseba. Nadalje je odločila, da mora tožnica v osmih dneh po prejemu odločbe pisno sporočiti inšpekciji o odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti ali razloga, zakaj te niso bile odpravljene.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper navedeno odločbo prve stopnje navedla, da je odločba glede izvršljivosti tako pomanjkljiva, da se sploh ne da preizkusiti in tudi ne izvršiti. Pritožba zadrži izvršitev odločbe, v izreku pa je določeno, da jo je treba izvršiti v dveh dneh po vročitvi. Gre za protislovje. Poleg tega je organ prve stopnje kršil določbe postopka, ker o izvršljivosti ni odločil v izreku odločbe. Kršitev postopka predstavlja tudi dejstvo, da je organ prve stopnje opravil ogled, pa nanj ni povabil tožnice. Nadalje temelji odločba prve stopnje na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Javna pot že več kot dvajset let ne poteka po parceli št. 686. Nova pot je na navedenem mestu zgrajena kakšna dva metra stran od parc. št. 686 in poteka po parceli št. 471/4. Tožnica torej s svojim dejanjem ni posegla v javno pot in tudi ni ovirala krajanov in sosedov pri uporabi javne poti.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka zavrnila takšne pritožbene navedbe. Navaja, da je izrek odločbe prve stopnje pravilen in zakonit, saj je popoln in določen. Iz njega dovolj jasno izhaja, kaj mora tožnica storiti, da bo zadoščeno izvršilnemu naslovu. Zato ne drži navedba tožnice, da odločbe ni mogoče izvršiti. Glede tožničine navedbe, da ni bila vabljena na ogled, tožena stranka ugotavlja, da je bila tožnici dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, preden je organ prve stopnje izdal odločbo in torej s tem ni podan razlog za odpravo odločbe. Glede navedbe, da se je v dvajsetih letih v naravi izoblikovala javna pot 2 m stran od predela, kjer je prej obstajala javna pot, tožena stranka ugotavlja, da gre za novo trditev. Tožnica ni pojasnila, zakaj je ni postavila že v postopku na prvi stopnji. Vendar je organ obravnaval tudi to navedbo in ugotovil, da ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Javne ceste so zunaj pravnega prometa, na njih ni mogoče pridobiti služnosti.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi delno ponavlja pritožbene navedbe, poleg tega pa navaja še naslednje. S tem, da ji ni bila dana možnost, da bi sodelovala pri ogledu, ni mogla opozoriti na dejstvo, da pot v naravi že dvajset let poteka po drugem zemljišču, in sicer po parc. št. 471/4. Ta je že vrisana v katastru in vpisana v zemljiško knjigo. Nesmiselno je zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja na poti, ki ni več javna pot in je nihče več ne uporablja kot tako. Tožena stranka je tudi kršila določbe postopka, saj ni odgovorila na tožničino trditev, da odločba prve stopnje napačno določa izvršljivost. Rok dveh dni je mogoče določiti le, kadar pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, tu pa ne gre za takšen primer. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi, podrejeno pa, naj odločbo odpravi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V odgovoru se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, poleg tega pa navaja še naslednje. Tožnica se je lahko izjasnila o vseh okoliščinah, pomembnih za pravilno odločitev. Organ je ukrepal po uradni dolžnosti in mora voditi postopek tako, da ščiti tudi javni interes in interes drugih udeležencev, v tem primeru prijavitelja , ki je s prekopom navedene poti izgubil dostop do svojih parcel. Nadalje ni res, da je navedena javna pot opuščena oziroma nadomeščena z novo. "Nova" pot ne poteka paralelno s potjo, ki jo je prekopala tožnica. Izpolnitveni rok je bil določen za prostovoljno izvršitev odločbe. Organ prve stopnje je dal tožnici v napačnem pravnem pouku celo daljši, petnajstdnevni rok, čeprav zakon za tak primer določa pritožbeni rok osem dni. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je pravilno odgovorila na tožničine ugovore, da je odločba prve stopnje glede izvršljivosti nejasna oziroma nepopolna. Odločba prve stopnje o izvršljivosti sploh ne govori in zato glede njene izvršljivosti veljajo določbe 270. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo). Izrek navedene odločbe ne govori o izvršljivosti, marveč le nalaga tožnici opravo naloženih dejanj v dveh dneh po njenem prejemu. Takšna odločitev je v skladu z določbo 4. odstavka 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Ta določa, da organ odloči v dispozitivu, v katerem roku je treba opraviti dejanje, ki se naloži z odločbo. Noben predpis ne določa, v kakšnih mejah se lahko določi ta rok. Določeni rok velja za prostovoljno opravo dejanja. Če je ta krajši od roka za pritožbo, odločba pač ne postane izvršljiva s potekom tega roka, temveč šele s potekom pritožbenega roka oziroma z vročitvijo drugostopne odločbe. Izpolnitveni rok, ki poteče pred nastopom izvršljivosti odločbe, ne ustvarja nobene nejasnosti in tudi ni v nasprotju z nobenim predpisom.

Pač pa je utemeljena navedba tožnice, da v postopku pred organom prve stopnje ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica navaja, da na mestu, kjer je kopala, v naravi že dvajset let ni več javne poti. Na to navedbo tožena stranka odgovarja z navajanjem določb zakona o cestah, ki opredeljujejo pojem javne poti. Nadalje še ugotavlja, da so javne ceste izven pravnega prometa in pa, da na njih ni mogoče pridobiti služnosti. Iz takšne obrazložitve smiselno izhaja, da po mnenju tožene stranke ni relevantno vprašanje, ali zemljišče, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot pot, tudi v naravi predstavlja pot ali pa je takšna pot opuščena. Takšno stališče pa je napačno.

Za javno pot, katere varstvo se zagotavlja tudi z inšpekcijskim nadzorstvom po določbah 116. in 117. člena zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88) in 16. člena Odloka o gospodarjenju z javnimi potmi (Uradni list SRS, št. 30/87), je mogoče šteti le v naravi obstoječo pot. Če v naravi takšne poti ni, za inšpekcijsko nadzorstvo javne poti ni dejanske podlage.

V skladu s svojim napačnim pravnim stališčem, da je za ukrepanje inšpektorja za ceste dovolj, da ima določeno zemljišče zemljiškoknjižno položaj poti, ne glede na to, kakšno je dejansko stanje na zemljišču v naravi, tožena stranka tudi ni ugotavljala dejanskega stanja glede tožničine navedbe, da na navedeni parceli poti ni.

V ponovljenem postopku bo zato potrebno ugotoviti, ali je bila parcela št. 686 na mestu, kjer je tožnica kopala,v naravi še pot ali ne. Če bo za ugotovitev tega dejstva potreben ponovni ogled, bo treba na ogled povabiti tudi tožečo stranko, skladno z določbo 1. odstavka 195. člena ZUP. Samo, če je šlo za poseg na poti, ki v naravi še obstaja, je inšpektor za ceste utemeljeno ukrepal.

Sodišče še pripominja, da je v tem postopku presojalo le pristojnost inšpektorja za ceste, ne obravnava pa tožničine upravičenosti, da opravlja kakršnekoli posege na parceli številka 686. Ravno tako v tem postopku ni obravnavalo morebitnih pravic krajevne skupnosti kot upravljalca javnih poti ali pravic tretjih, ki imajo na kakšni pravni podlagi morebiti pravico voziti po navedeni parceli in zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja v kakšnem drugem postopku.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 744/99
• Sodba I Up 1305/2003
• Sodba U 406/2000