Sodba U 613/92

Jedro

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca niso legitimirani za vložitev zahteve za denacionalizacijo stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Uprave za urbanizem občine z dne 19.3.1992, s katerim je ta zavrnila njegov zahtevek za uvedbo postopka za denacionalizacijo podržavljenega stavbnega zemljišča, parc. št. 463/22 .

Organ prve stopnje je ugotovil, da je bilo zemljišče podržavljeno tožnikovi materi, na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Tožnik ima sedaj na podlagi dedovanja pravico uporabe na tem zemljišču. Po zakonu o denacionalizaciji je upravičenec do denacionalizacije fizična oseba, kateri je bilo zemljišče podržavljeno. Glede na to v navedenem primeru ni podlage za vrnitev premoženja. Zato pa tudi ni pogojev za uvedbo postopka in je organ prve stopnje odločil na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

V pritožbi zoper takšen sklep je tožnik uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sklep prve stopnje pomanjkljivo obrazložen, saj le navaja, da ni pravne podlage za neposredno vrnitev nepremičnine, češ da zakon tega ne predvideva. Navaja, da gre za kmetijsko zemljišče. Podlaga za njegovo podržavljenje je zakon, ki po 9. točki 1. odstavka 3. člena v zvezi z 31. členom zakona o denacionalizaciji predstavlja denacionalizacijski temelj, zato je treba zemljišče vrniti tožniku v last in posest.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da ima prvostopni sklep res določene pomanjkljivosti. Ne navaja predpisov, ki so podlaga za stališče, da tožnikovi zahtevi ni mogoče ugoditi. Sklicuje se na 125. člen zakona o splošnem upravnem postopku, nato pa zavrne zahtevo, namesto da bi jo zavrgel. Vendar navedene pomnjkljivosti niso take narave, da bi vplivale na pravilnost odločitve o stvari. Aktivno legitimacijo v upravnem postopku določa materialni zakon. V danem primeru je to zakon o denacionalizaciji, ki v 1. odstavku 9. člena določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3.,4. in 5. člena zakona, torej prejšnji lastniki. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču bi bila po 31. členu zakona o denacionalizaciji možna le v korist prejšnje lastnice podržavljene nepremičnine, če bi bila še živa ali, če bi umrla, pa ne bi bila izvedena zapuščinska obravnava. Ni pa možno vzpostaviti lastninske pravice v korist pravnih naslednikov.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je sporno zemljišče v zemljiško knjigo vpisano kot gozd, torej kot kmetijsko zemljišče. Zato je bila nezakonita že odločba z 22.12.1959, saj je bila izdana po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Gre torej za kmetijsko zemljišče, ki bi ga bilo treba vrniti po 27. členu zakona o denacionalizaciji. Tudi če bi šlo za stavbno zemljišče, ni nobene podlage v zakonu za stališče, da pravni nasledniki, v tem primeru dediči prvega dednega reda, ne bi mogli zahtevati njegove vrnitve v korist upravičenca, nakar bi se po njem opravilo dedovanje na podlagi dodatnega dednega sklepa. Ni tudi nobene podlage za stališče tožene stranke, da bi pravni naslednik lahko zahteval vrnitev kljub smrti upravičenca, dokler po njem ni opravljeno dedovanje. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri izpodbijani odločbi in se sklicuje na razloge v njeni obrazložitvi.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik navaja za svojo zahtevo za denacionalizacijo navedenega zemljišča dve pravni podlagi: določbo 27. člena in določbo 31. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN - Uradni list RS, št. 27/91). Ni sporno, da je bila parcela št. 463/22 podržavljena tožnikovi pravni prednici na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Odločba o nacionalizaciji z dne 22.12.1959 je postala pravnomočna. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za to zemljišče je razvidno, da spada to zemljišče v družbeno lastnino, tožnik pa ima na njem vknjiženo pravico uporabe. Iz povedanega izhaja, da za to zemljišče velja pravni režim kot za stavbna zemljišča. Za to govori način, kako je zemljišče na podlagi pravnomočne odločbe prešlo v družbeno lastnino in pa vpisana pravica uporabe v korist tožnika, kot posebne vrste upravičenje, predvideno v določbah zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58) ter zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89). Tožnikova zahteva zato ne more temeljiti na določbi 27. člena zakona o denacionalizaciji. Ta namreč ureja pogoje, po katerih se vračajo v last in posest kmetijska zemljišča.

Tožnik pa tudi ne more zahtevati vrnitve podržavljenega stavbnega zemljišča po 31. členu zakona.

Zakon opredeljuje pojem upravičencev, to je oseb, na katere se po določbi 67. člena zakona vedno glasi odločba o denacionalizaciji. Pojem upravičenca opredeljuje 9. člen zakona. Po tej določbi so upravičenci osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu (med drugim tudi z zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - 9. točka 1. odstavka 3. člena zakona). Drugi pogoj pa je, da so bile te osebe na dan podržavljenja jugoslovanski državljani. Poleg opredelitve pojma upravičenca, ki je glede na to, da ima pravico po materialnem predpisu, vedno tudi procesno legitimiran, pa zakon za primer, da je upravičenec mrtev, vsebuje v 15. členu še splošno pravilo, da so upravičeni za uveljavljanje pravic (t.j. glede na določbo 67. člena zakona procesno legitimirani), pravni nasledniki upravičencev.

Navedeno splošno pravilo pa ne velja za poseben primer vračanja stavbnih zemljišč, ki ga ureja 31. člen zakona o denacionalizaciji. Ta določa, da se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Iz besedila tega člena izhaja, da za stavbna zemljišča ne veljajo splošne določbe 15. člena in 67. člena zakona o denacionalizaciji. Navedeno določilo namreč veže materialno upravičenje do vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču na pogoj, da ima na takšnem zemljišču pravico uporabe upravičenec. V primeru zemljišča parc.št. 463/22 pa ni sporno, da pravice uporabe nima oseba, ki je upravičenec po 9. členu zakona, zato 31. člen zakona ne more predstavljati veljavne pravne podlage za vzpostavitev lastninske pravice na tem zemljišču Glede na navedeno v zakonu o denacionalizaciji ni podlage, da bi upravni organ na podlagi tožnikove zahteve uvedel postopek za vrnitev navedene nepremičnine. Zato je organ prve stopnje pravilno odločal po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo), ki določa, da organ, če vidi iz vložene strankine zahteve, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, izda o tem sklep. Že tožena stranka je pravilno ugotovila, da je organ prve stopnje kršil postopek, ker je zavrnil zahtevo, v takšnem primeru pa bi jo moral zavreči. Vendar takšna kršitev postopka na prvi stopnji ni imela za vsebinsko pravilnost odločitve nobenih posledic, zato je tožena stranka pritožbo utemeljeno zavrnila.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 696/92-5
• Sodba U 531/92-7
• Sodba U 700/92-5