Sodba U 215/92-6

Jedro

Osebno vozilo je lahko osnovno sredstvo obratovalnice, če je njegova uporaba namenjena poslovanju obratovalnice.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za družbene prihodke Republike Slovenije z dne 28.2.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Uprave za družbene prihodke občine z dne 19.11.1991. S to odločbo je organ prve stopnje odmeril tožniku za leto 1990 davek iz dejavnosti v znesku 120.135,20 din oziroma skupaj družbene obveznosti v znesku 272.041,00 din. Med drugim ni upošteval stroškov amortizacije in davčnih olajšav zaradi vlaganja v osnovna sredstva, ki jih je tožnik uveljavljal za nakup dveh osebnih avtomobilov. Takšno stališče je organ prve stopnje utemeljeval s tem, da osebna avtomobila nista osnovno sredstvo, saj se dejavnost, ki jo opravlja tožnik, odvija v delavnici in ni vezana na delo na terenu.

Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil v tistem delu, v katerem mu organ prve stopnje ni priznal v osnovna sredstva avtomobila, ki ga je kupil 9.10.1990 za 302.982,60 din in avtomobila, ki ga je kupil 19.12.1990 za 204.691,70 din. S tem mu je bila napačno prenizko obračunana amortizacija za znesek 71.000,00 din in je bil rezultat za ta znesek previsoko prikazan. Poleg tega mu napačno ni bila priznana davčna olajšava glede na navedena vlaganja v osnovna sredstva. Organ prve stopnje pa bi moral, če že ni priznal avtomobilov kot osnovno sredstvo, vsaj kompenzirati stroške kilometrine. Teh stroškov je za 25.000 prevoženih kilometrov skupaj 75.000,00 din, v odločbi prve stopnje pa se tožniku na ta račun priznava samo 29.673,40 din. Predpisi ne določajo nobenih pogojev za priznanje osebnega avtomobila kot osnovnega sredstva. Napačna je ugotovitev v odločbi prve stopnje, da se dejavnost opravlja v delavnici. Pomembna poslovna funkcija je tudi nabava, ki se opravlja v več evropskih državah, in prodaja, ki se je tedaj opravljala po vsej Jugoslaviji. Vse to potrjuje tudi podatek, da je tožnik v enem letu prevozil 50.000 kilometrov.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka takšno pritožbo zavrnila. Pridružuje se ugotovitvi organa prve stopnje, da se dejavnost - v celoti opravlja v delavnici in ni vezana na delo na terenu. Tudi iz opisa del tam zaposlenih delavcev je razvidno, da se proizvodnja, razvoj in kontrola opravlja v delavnici. Odlok o načinu vrednotenja in stopnjah amortizacije osnovnih sredstev v lasti občanov sicer ne izključuje priznavanja osebnega avtomobila med osnovna sredstva, vendar pa je upravičenost uvrstitve avtomobila med osnovna sredstva potrebno presojati glede na udeležbo tega sredstva pri ustvarjanju prihodka obratovalnice. Ugotavlja, da je z upoštevanjem podatkov, ki izhajajo iz fakturirane realizacije, tožnik v letu 1990 dosegal dohodek pretežno na območju Slovenije, in sicer 82,6%, na območju drugih republik pa 17,4%. Glede na tožnikovo dejavnost prvostopni organ utemeljeno ni priznal osebnih avtomobilov med osnovna sredstva. Za prvih sedem mesecev v letu 1990 je tožnik obračunaval kilometrino, ki mu jo je organ prve stopnje v celoti priznal. Za preostali del leta, ko teh stroškov pritožnik ni izkazoval, pa mu jih je organ prve stopnje priznal po oceni. Ni pa mogel upoštevati pritožnikovega pavšalnega obračuna, ne da bi ta ponudil ustrezna dokazila.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Ponavlja pritožbene navedbe in dodatno utemeljuje, da osebna vozila potrebuje za opravljanje dejavnosti. Zatrjuje, da je zmotno stališče tožene stranke, da tožnikova dejavnost ne potrebuje osebnega avtomobila kot osnovnega sredstva. Tožnikove dejavnosti ni mogoče obravnavati samo kot proizvodnjo. Gre za celovit poslovni proces, ki vključuje tudi nabavno - prodajno funkcijo. Brez nabave in prodaje proizvodnja sploh ne more teči, zato so avtomobili kot proizvodna sredstva neizogibno potrebni. Gre za tržno zelo zahtevno proizvodnjo, ki zahteva neposreden stik z dobavitelji in s kupci. Ker je organ prve stopnje izločil avtomobile iz osnovnih sredstev, je bil tožnik oškodovan tudi pri obračunu stroškov na podlagi kilometrine. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 88. člena zakona o davkih občanov (ZDO - Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89), lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove do 35% za vlaganja lastnih sredstev za nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev. 48. in 85. člen navedenega zakona pa določata, da davčni zavezanec na osnovna sredstva lahko obračunava amortizacijo. Način vrednotenja in stopnje amortizacije osnovnih sredstev je skladno z navedenimi določbami predpisal Izvršni svet skupščine SRS z odlokom o načinu vrednotenja in stopnjah amortizacije osnovnih sredstev v lasti občanov (Uradni list SRS, št 47/87, 18/89 in 41/89). Z zadnjo navedeno spremembo odloka je bila črtana omejitev, določena v dotedanji sedmi alinei 3. člena, ki je določala, da se amortizacija praviloma ne obračunava za osebne avtomobile. Iz navedenih predpisov nedvomno izhaja, da je tudi osebni avto (lahko) osnovno sredstvo, tako glede uveljavljanja olajšav zaradi vlaganja v osnovna sredstva kot glede obračunavanja amortizacije.

Pravilno je stališče prvostopnega organa in tožene stranke, da je vprašanje, ali se posamezna naprava lahko šteje za osnovno sredstvo po navedenih predpisih, odvisno tudi od tega, ali se uporablja v poslovnem procesu obratovalnice. Vendar je glede tega bistvenega vprašanja dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Odločba prve stopnje in izpodbijana odločba vsebujeta glede tega vprašanja le naslednje ugotovitve: da gre za dejavnost, ki se opravlja v delavnici, ne pa na terenu. Da je pretežen del proizvodnje prodan kupcem v Sloveniji. Da iz opisa del delavcev v pogodbah o delu izhaja, da opravljajo dejavnost le na sedežu obratovalnice. Iz teh ugotovitev je napravljen pavšalen sklep, da ne gre za dejavnost, kjer bi se uporabljala osebna vozila kot osnovno sredstvo. Ne odgovarjata pa odločbi na prepričljive navedbe tožnika o pomembnosti tržnega dela dejavnosti obratovalnice in o potrebnih obsežnih službenih potovanjih v zvezi z uresničevanjem tega dela dejavnosti. Zlasti ni v spisu nobenih ugotovitev o potrebnih prevozih v zvezi z nabavno stranjo dejavnosti obratovalnice.

Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku zavzeti tudi stališče do teh navedb tožnika. Ni dovolj le ugotovitev, za kakšno dejavnost je registrirana tožnikova obratovalnica in kakšni so opisi del posameznih zaposlenih. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti, kakšen je dejanski obseg potrebnih poti, zvezan z dejavnostjo obratovalnice. To dejstvo bo lahko tožena stranka ali po njenem navodilu organ prve stopnje ugotavljal z vsemi dokaznimi sredstvi, vključno z zaslišanjem tožnika, njegovih zaposlenih in po potrebi tudi poslovnih partnerjev. Pri tem je lahko v pomoč tudi vrsta in obseg potovanj, opravljenih v prvih sedmih mesecih leta 1990, ki so evidentirana s predloženimi potnimi nalogi. Šele po tako opravljenih dopolnitvah dokaznega postopka bo tožena stranka lahko ugotovila, ali tožnik navedene osebne avtomobile, ali pa morebiti tudi samo nekatere od teh avtomobilov uporablja kot osnovno sredstvo za opravljanje dejavnosti obratovalnice. Če pa bo tožena stranka ugotovila, da namen uporabe navedenih avtomobilov ne opravičuje njihove uvrstitve v osnovna sredstva tožnikove obratovalnice, bo morala dodatno utemeljiti, na kakšni podlagi je določila znesek povečanja materialnih stroškov, ki jih je tožniku priznala za zadnjih pet mesecev v letu 1990 na podlagi neobračunane kilometrine.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009