Sodba U 305/92-10

Jedro

Zavrnitev tožbe, zaradi pravilne odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi (odpravila prvostopno odločbo o dovolitvi priglašenih del in vrnila zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega in obrazloženega dejanskega stanja), ker prvostopni organ v svoji odločbi ne ugotavlja ali občinski zazidalni načrt sploh velja na določenem območju in v čem priglašena dela niso v nasprotju s tem aktom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 19.6.1991, s katero je navedeni prvostopni organ tožnikoma dovolil priglašena dela za gradnjo dvoriščne ograje in nadstreška pri stanovanjski hiši na parc. št. 507/6 pod tam navedenimi pogoji, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90) in na določbe odloka o sprejetju zazidalnega načrta za območje zazidalnega otoka ... in v zvezi s tem odlokom na določbe 8. in 14. člena pravilnika za izvajanje tega zazidalnega načrta, kot tudi na določbo 3. člena odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine. Tožena stranka v izpodbijani odločbi meni, da iz upravnih spisov ni razvidno, da navedeno zemljišče leži ravno v območju urejanja za katerega naj bi še veljal citirani zazidalni načrt. Prvostopni organ v svoji odločbi sicer navaja, da priglašena dela niso v nasprotju s citiranim zazidalnim načrtom, vendar po mnenju tožene stranke ne ugotavlja, ali navedeni zazidalni načrt na tem območju sploh velja in v čem dela niso v nasprotju s tem aktom. Glede na citirane določbe navedenega pravilnika ni razvidno, na podlagi česa prvostopni organ sklepa, da predlagana dela niso v nasprotju s citiranim prostorskim izvedenim aktom. Po mnenju tožene stranke je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno in obrazloženo. Zato bo moral prvostopni organ v ponovnem postopku ponovno presoditi o možnosti in dopustnosti predlagane priglasitve glede na določbe veljavnega prostorskega izvedbenega akta. To bo hitreje in bolj ekonomično opravil prvostopni organ sam in nato v zadevi odločil v skladu z zakonom (242. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Tožnika v tožbi navajata, da je bila pritožba (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) vložena prepozno, in to kar za 21 dni. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe tožena stranka o tem sploh ni razpravljala. Izpodbijana odločba je tudi vsebinsko nepravilna. Iz prvostopne odločbe izhaja, da jima je dovoljeno zgraditi ograjo višine do 1 metra, z votlimi betonskimi stebrički, v razmaku 2,5 metra in pa enokapni nadstrešek, ki se proti parcelni številki 507/5 zniža tako, da rob nadstreška ne presega nivoja ograje. Predvsem je jasno, da nobeden izmed teh objektov ne more motiti nobenega od sosedov in tudi ne prizadete stranke. Nadstrešek je take višine, da ne more vplivati na osončenje parcele prizadete stranke. Prav tako je popolnoma nemoteča za prizadeto stranko ograja, saj je visoka le 1 meter, zgrajena pa je iz stebričkov, ki so narazen 2,5 metra. Jasno je torej, da nobeden izmed teh objektov ni moteč, je pa ograja po drugi strani nujno potrebna za varnost otrok, ki se igrajo za njuno hišo, saj je tam strm previs, ki bi ga ograja ogradila. Ne glede na to pa je jasno, da nobeden izmed objektov, ki sta ju želela zgraditi, ne sodi med objekte, ki se ne smejo graditi po pravilniku za izvajanje zazidalnega načrta. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sama navaja, da je dovoljeno zgraditi žično ograjo do 1,60 metra, po drugi strani pa se ji zdi, da je prvostopni organ napačno ugotovil dejansko stanje, ker je dovolil postavitev ograje, visoke 1 meter. Ob tem pa seveda sam nadstrešek nad že zgrajeno teraso ni prepovedano graditi po pravilniku za izvajanje zazidalnega načrta. V predpisih, na katere se sklicuje tožena stranka, ni prepovedano nobeno dejanje, ki bi ga rada storila, pa jima to ni dovoljeno zaradi izpodbijane odločbe. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna, saj temelji na materialnih predpisih (2. odstavek 62. člena citiranega zakona; citirani občinski odlok o zazidalnem načrtu; 24. točka 3. člena citiranega občinskega odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986 - 1990; citirana 8. in 14. člen pravilnika za izvajanje navedenega zazidalnega načrta). Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise je po presoji sodišča tudi pravilno sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da iz upravnih spisov ni razvidno, da navedeno zemljišče leži ravno v območju urejanja ..., za katerega naj bi še veljal citirani zazidalni načrt; da prvostopni organ v svoji odločbi sicer navaja, da priglašena dela niso v nasprotju s tem aktom, vendar pa ne ugotavlja, ali navedeni zazidalni načrt na tem območju sploh velja in v čem dela niso v nasprotju s tem aktom; kot tudi, da glede na citirane določbe navedenega pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta, ni razvidno, na podlagi česa prvostopni organ sklepa, da predlagana dela niso v nasprotju s citiranim prostorskim izvedbenim aktom. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno in obrazloženo in pravilno napotilo tožene stranke prvostopnemu organu, da bo moral ponovno presoditi o možnosti in dopustnosti predlagane priglasitve glede na določbe veljavnega prostorskega izvedbenega akta.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov. Prav tako je neupoštevna tožbena navedba tožnikov, da je prizadeta stranka vložila pritožbo proti prvostopni odločbi prepozno, saj to ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (vročitev prvostopne odločbe prizadeti stranki dne 27.6.1991 in potrditev prejema pritožbe pri prvostopnem organu dne 11.7.1991).

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 587/92-5
• Sodba U 442/92-7
• Sodba U 1029/93-7