Sodba U 756/92

Jedro

Tožbo je bilo treba zavrniti, ker tožnik kot aktiven pripadnik JA živi in dela v tujini (Bosni in Hercegovini) in ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavil dne 29.3.1971, vendar pa v Sloveniji ne živi. Slovenijo je kot aktivna vojaška oseba zapustil s svojo enoto ob umiku JA in odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je še vedno zaposlen. Glede na to, da tožnik ne živi v Sloveniji, po mnenju tožene stranke torej ni izpolnjen eden izmed pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije tožena stranka ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da mu zaradi nerazumljive odločitve tožene stranke ni dovoljen vstop v Republiko Slovenijo, čeprav mu ni bila izrečena prepoved bivanja v Sloveniji, o čemer govori 7. točka 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Slovenijo je zapustil dne 8.1.1992, da si uredi dokumente v Beogradu, vendar je bila meja po 20.1.1992 zanj zaprta. Okoli 12.10.1991 je kot častnik JA zapustil Slovenijo misleč, da bo izpolnjena obljuba o upokojitvi s 35. leti delovne dobe v kar najkrajšem času, to je do 25.12.1991, najkasneje pa do 15.1.1992. Bil je grdo prevaran. Ko pa se je hotel vrniti v Slovenijo, je bila slovenska meja zanj zaprta, čeprav mu nihče ne more pripisati sovražnega delovanja med agresijo in po agresiji na Slovenijo. Na intervencijo njegove žene, katero je tožena stranka pooblastila, da ga zastopa v zadevi pridobitve državljanstva, da mu dovolijo vstop v Slovenijo, je njegova žena povsod dobivala negativne ustne odgovore, in sicer v Občini ... in v organu za notranje zadeve občine ... Zato tudi ni mogel priti na zaslišanje v zvezi z državljanstvom. Njegova odsotnost pa se je pri izdaji odločbe tožene stranke uporabila kot argument za zavrnitev sprejema v slovensko državljanstvo. Pripominja, da so njegova žena, oba otroka in vnuki državljani Republike Slovenije. Zato predlaga sodišču, da mu da državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (redna naturalizacija) seveda, ko se mu omogoči vstop v Slovenijo oziroma nadaljnje bivanje v Republiki Sloveniji. Želi biti kot vsi lojalen in pošten državljan Republike Slovenije. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zaradi ugotovitev operativnih organov za notranje zadeve v upravnem postopku zaslišala tožnikovo ženo. Ta je na zapisnik izjavila, da je njen mož kot aktivna vojaška oseba, zaposlen na letališču, s svojo enoto odšel v Bosno in Hercegovino septembra 1991, kjer je po njeni navedbi bil zaposlen še 18.5.1992. Ne glede na ostale ugotovitve o obnašanju tožnika je tožena stranka ocenila, da njegove odsotnosti ni mogoče šteti za opravičeno delovno odsotnost (nadaljevanje dela v armadi v tujini se kot takšna ne more šteti v nobenem primeru) ter je zato odločila, da se njegovi vlogi ne ugodi iz razloga, ker v Sloveniji ne živi. Zato tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga sodišču, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I -ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožena stranka utemeljeno ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona. Ta izjemen način pridobitve državljanstva Republike Slovenije je opredeljen v prehodnih določbah zakona, sicer pa zakon omogoča pridobitev državljanstva z naturalizacijo ob pogojih, ki so določeni v 10. členu. Tožnik, ki sicer ima od 29.3.1971 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, dejansko v času od oktobra 1991 naprej ne živi v Sloveniji, kar glede na tožnikove tožbene navedbe niti ni sporno. Po presoji sodišča za razlago 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni pomembno katerokoli obdobje življenja v Sloveniji, pač pa dejansko življenje v Sloveniji, vsaj od 23.12.1990 do izdaje odločbe o državljanstvu (v danem primeru do 13.7.1992). V tem obdobju pa je tožnik (od 12.10.1991 naprej, po njegovih lastnih navedbah v tožbi, z izjemo 14 dni v začetku januarja 1992, po navedbah njegove žene na zaslišanju pri toženi stranki dne 18.5.1992) živel izven Slovenije, in sicer kot aktiven pripadnik JA. V navedenem času , ko je bil tožnik odsoten iz Republike Slovenije kot aktiven pripadnik nekdanje JLA, glede na vsebino citiranega 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, po presoji sodišča dejansko ni živel v Republiki Sloveniji, ker je bil glede kraja bivanja kot aktivni pripadnik navedene organizacije odvisen od odredb vojaških oblasti. Glede na navedeno tožnikovo odsotnost iz Republike Slovenije ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost. Zato tožnik ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po citiranem 1. odstavku 40. člena navedenega zakona.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe o tem, da mu ni dovoljen vstop v Republiko Slovenijo, da so slovenske meje zanj zaprte, da so njegova žena, oba otroka in vnuki državljani Republike Slovenije, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 965/92
• Sodba U 1097/92
• Sodba U 523/92