Sodba U 593/92

Jedro

Na zemljišču, ki se po odlokih občine šteje za kmetijsko zemljišče, gradnja ni dovoljena. Tako je urbanistični inšpektor pravilno odločil na podlagi 73. člena ZUN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Urbanistični inšpektor Sekretariata za inšpekcijske službe Skupnosti je dne 19.3.1992 na podlagi 72. in 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izdal odločbo, s katero je naložil tožnikoma, da morata v štirinajstih dneh odstraniti objekte, ki sta jih zgradila na parc. št. 4500/9. Odredil je, da morata na lastne stroške vzpostaviti prejšnje stanje. Ugotovil je, da sta tožnika zgradila počitniški objekt, pokrito delno vkopano parkirišče, tlak okoli objekta in podporni zid na območju kmetijskih zemljišč (prvo območje), ki je trajno namenjeno kmetijski dejavnosti. Tako je določeno v dolgoročnem družbenem planu občine za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in v družbenem planu občine za obdobje 1986 - 1990. Gre za zemljišče, na katerem ni dovoljena gradnja in torej ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. V pritožbi sta tožnika navajala, da leta 1984, to je v času graditve in vselitve v objekt, zemljišče, na katerem stoji objekt, še ni bilo opredeljeno kot območje, kjer gradnja ni dovoljena. Geodetska uprava obalne skupnosti je objektu določila hišno številko. Ko sta tožnika gradila, nista mogla vedeti, da bo njuna parcela v prvem območju kmetijskih zemljišč. Za dovoljenje nista zaprosila zato, ker nista mogla urediti vknjiženja lastninske pravice. Objekt je bil zgrajen pred več kot osmimi leti. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožbo zavrnila z utemeljitvijo, da tožnika nimata lokacijskega dovoljenja in da tudi ne moreta razpolagati z zemljiščem. Urbanistični inšpektor je torej pravilno odločil na podlagi 73. in 2. odstavka 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Parc. št. 4500/9 leži znotraj območja, ki se po urbanističnem planu in prostorskem izvedbenem aktu Občine šteje kot kmetijsko zemljišče. Pritožnika sta v tožbi predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Odločitev upravnega organa je preuranjena. Objekt je montažen, zato zanj po mnenju tožnikov ni potrebno lokacijsko dovoljenje. Zgradba stoji že osem let. Že v preteklosti je bil opravljen ogled, na katerem je bilo ugotovljeno, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno. Upravni organ bi moral tožnika predhodno pozvati, da si pridobita lokacijsko dovoljenje. Ker tožnika nista bila pozvana po 74. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, je bilo kršeno materialno pravo. Tožba ni utemeljena. Po 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 73/85, 29/86, RS, št. 26/90- ZUN) lahko urbanistični inšpektor z odločbo odredi, da investitor ne glede na gradbeno fazo odstrani objekt in vzpostavi prejšnje stanje, če gradi na zemljišču, kjer ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Ne more biti dvoma, da se parc. št. 4500/9, na kateri sta tožnika zgradila objekte, ki so navedeni v izreku prvostopne upravne odločbe, nahaja znotraj ureditvenega območja Z 13/5, to je prvega območja kmetijskih zemljišč, ki so trajno namenjena kmetijski dejavnosti. To izhaja tudi iz točke 2.10 dolgoročnega plana Občine Piran za obdobje 1986 -2000 (Uradne objave občin ..., št. 25/86). Tako je določeno tudi v točki 4.2 navedenega dolgoročnega plana ter v 1. členu odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot (št. 34/90 navedenih uradnih objav). Ta odlok v 10. točki 1. člena določa za območje Z 13/5 ..., to je območje, v katerem leži zgradba obeh tožnikov, da gre za kmetijske površine. Po točki 5.5.1. oznaka Z 13/5-K pomeni pretežno kmetijske površine. V zvezi s tem 14. člen odloka o prostorskih ureditvenih pogojih določa, da v območju kmetijskih površin nadomestna gradnja in drugi posegi na ruševinah niso dovoljeni, ker se zemljišče v celoti prekategorizira v kmetijsko površino. Po 2. odstavku so v območjih strnjenih zaselkov dovoljena obnovitvena dela in nadomestne gradnje ruševin. Očitno je, da ne gre v primeru obeh tožnikov za zemljišče, na katerem bi bili dovoljeni kakršnikoli posegi v prostor. Sodišče je zato moralo po obrazloženem na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Glede na obrazloženo tožbenih trditev ni mogoče sprejeti. Zmotna je navedba v tožbi, da za montažni objekt lokacijsko dovoljenje ni potrebno. Gradnje tožnikov gotovo ni mogoče uvrstiti med primere iz 51. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Sicer pa lokacijskega dovoljenja sploh ni dovoljeno izdati. V 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je izrecno rečeno, da lahko inšpektor izda odločbo ne glede na gradbeno fazo. To pomeni, da lahko izda odločbo tudi takrat, ko je objekt že zgrajen. Ker je gradnja na zemljišču, na katerem sta gradila tožnika, prepovedana, torej gre za uporabo določbe 73. člena zakona, sklicevanje tožnikov na 74. člen zakona za odločitev ne more biti pomembno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 864/92
• Sodba U 774/92
• Sodba U 381/92