Sodba U 841/92-7

Jedro

Ugoditev in odprava izpodbijane odločbe, ker se investitor ni izkazal z dokazilom o razpolaganju z zemljiščem.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora v Ljubljani z dne 25.8.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 12.6.1992, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorju (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) lokacijsko dovoljenje za legalizacijo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši, namenjenega opravljanju gostinske dejavnosti - okrepčevalnico, za postavitev ograj in za ureditev parkirišča na zemljišču parc. št. 336/4 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 54. člena in 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN) in določbe 7., 14. - 17. in 22. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M 11 Dolsko (Uradni list SRS, št. 3/88), z navedbo, da navedeni objekt leži v morfološki enoti 2 A/2. Iz poprejšnjega sanitarnega soglasja z dne 2.6.1992 izhaja, da objekt ne bo ogrožal okolja. Lokacijska dokumentacija z dne 21.4.1992 in dopolnitev te dokumentacije z dne 26.5.1992 sta po mnenju tožene stranke izdelani v skladu s pogoji iz citiranega odloka in sta sestavni del lokacijskega dovoljenja, ki v celoti povzema pogoje lokacijske dokumentacije (57. člen citiranega zakona). Investitor je tudi izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem. Opravljanje gostinske dejavnosti je na tej lokaciji možno in dopustno, hrup pa na tem mestu že presega dovoljeno vrednost in se bo hrup prometa zaradi lokala le minimalno povečal (prognoza imisije hrupa z dne 23.5.1992). Sicer pa je po mnenju tožene stranke sama dejavnost gostinstva mirna.

Tožnika v tožbi navajata, da bi legalizacija prizidka k hiši prizadete stranke in njegova opredelitev za gostinski lokal v tem stanovanjskem delu individualnih hiš povzročila ne le povečan promet z motornimi vozili in njihovo parkiranje, zaradi majhnega parkirnega prostora, povsod drugod v neposredni soseščini in s tem zlasti na njunem zemljišču, pač pa tudi bistveno povečan hrup, in to še zlasti v večernih in nočnih urah. Njuna hiša se namreč nahaja le 5 do 6 metrov od gostinskega prizidka, tudi dvorišči mejita, poleg tega pa se na tej strani njune hiše nahajajo tudi spalnice sina in snahe ter vnukov. Pridobitev sanitarnega soglasja še ne pomeni, da s postavitvijo gostinskega lokala, ki pa bo namenjen obratovanju, sicer se ne bi gradil, ni ali ne bo prizadeta njuna pravica do mirnega počitka, do bivanja v pogojih, ko motnje s sosednje nepremičnine ne presegajo motenj, kakršne povzroča uporaba nepremičnine v stanovanjske namene, za kar je bila hiša prizadete stranke tudi zgrajena in čemur je doslej tudi služila. Nedvomno se bodo njuni bivalni pogoji bistveno poslabšali, saj hrup, ki ga povzroča gostinski lokal ali prihaja iz gostinskega lokala (kričanje, petje, ropot, vžiganje in speljevanje parkiranih vozil) in ki je najbolj intenziven praviloma v večernih in nočnih urah, ni mogoče primerjati s hrupom, ki ga povzroča uporaba nepremičnine v stanovanjske namene ali relativno monoton hrup, ki ga povzroča bližina ceste . Iz razloga, da ni mogoče ugotavljati hrupa, ki ga bo povzročal gostinski lokal, še preden je ta sploh začel obratovati, osporavata navedeno prognozo imisije hrupa. Glede na tako dejansko stanje se z izpodbijano odločbo kršijo določbe citiranega odloka, po katerem so dovoljene spremembe namembnosti le, če ne povzročajo motenj ostalim dejavnostim (točki c in d 7. člena odloka ), to je že obstoječim. Navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je dejavnost gostinstva mirna dejavnost, je nedvomno v nasprotju s splošnimi izkušnjami. Posebno cinična pa je navedba tožene stranke, da hrup že itak presega dovoljeno vrednost, saj bi taka ugotovitev sama po sebi že morala upravni organ siliti k sprejetju takojšnjih ukrepov za njegovo zmanjšanje, ne pa da dovoljuje njegovo nadaljnje povečanje. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta prvostopni organ kot tudi tožena stranka upoštevala vse določbe citiranega odloka, tako glede spremembe namembnosti, kot tudi glede meril in pogojev za varovanje okolja, kot to določajo določbe b) in d) točke 7. člena in 22. člena tega odloka. Prizadeta stranka prav tako predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po 53. členu citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti tudi dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi ali drugače posegati v prostor.

V podatkih in listinah v upravnih spisih pa ni izkazana pravica razpolaganja na navedenem zemljišču. Iz zemljiškoknjižnega izpiska zemljiškoknjižnega urada Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 19.3.1990, namreč izhaja, da je na zemljišču parc. št. 336/4 vknjižena lastninska pravica za osebe: ... do 1/2; ... , do 1/4; in ... do 1/4. V upravnih spisih pa ni soglasja solastnikov prizadeti stranki za izgradnjo navedenega objekta. Glede navedeno niti prvostopni organ niti tožena stranka v podatkih in listinah v upravnih spisih nista imela podlage za sklepanje, da je prizadeta stranka v skladu z določbo 53. člena citiranega zakona izkazala, da je upravičena razpolagati z navedenim zemljiščem, ki je predmet posega.

Dokazilo o razpolaganju z zemljiščem je lahko tudi listina (pogodba ali druga listina), ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo glede na določbo 33. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90 - ZTLR), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Po tej določbi se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo (v Republiki Sloveniji je to zemljiška knjiga) ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka razčistiti navedeno okoliščino v zvezi z dokazilom prizadete stranke o razpolaganju z navedenim zemljiščem in ponovno odločiti o pritožbi tožnikov (242. člen ZUP - zakona o splošnem upravnem postopku).

Po presoji sodišča pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi z vplivom navedenega objekta na ostale dejavnosti, z oblikovanjem in lego objekta, z upoštevanjem poprejšnjega sanitarnega soglasja, po katerem objekt ne bo ogrožal okolja, ter v zvezi s skladnostjo lokacijske dokumentacije s pogoji iz citiranega odloka, dala pravilne razloge in upravičeno zavrnila pritožbene navedbe tožnikov v zvezi s hrupom, ki sta jih ponovila v tožbi. Ti razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi imajo svojo podlago v navedenih materialnih predpisih in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pravila ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona. Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 216/92-11
• Sodba U 501/92-20
• Sodba U 786/92-14