<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba Kp 49/01

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2001:KP.49.01
Evidenčna številka:VSM30103
Datum odločbe:01.03.2001
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti

Jedro

Nezaključena dela postavljanja odbojne ograje po sredini odstavnega pasu so brez dvoma zahtevala ustrezno signalizacijo, ki je, kot je razvidno iz podatkov spisa, ni bilo.

 

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtožencev B. K. in R. O. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca morata povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer plačati povprečnino, obt. B. K. v znesku 45.000,00 (petinštirideset tisoč 00/100) SIT, obt. R. O. pa v znesku 60.000,00 (šestdeset tisoč 00/100) SIT.

 

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. B. K. in obt. R. O.

spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 325.člena Kazenskega zakonika (KZ) ter jima po določbah 50.člena istega zakonika izreklo pogojni obsodbi, s katerima je določilo vsakemu kazen šest mesecev zapora ter preizkusni dobi dveh let. Po določbi prvega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jima je naložilo nerazdelno povrnitev stroškov kazenskega postopka in vsakemu plačilo povprečnine v znesku 40.000,00 SIT.

Zagovornika obeh obtožencev sta se pritožila proti takšni sodbi.

Zagovornik obt. B. K. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji, zagovornik obt.

R. O. pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji. Oba pritožnika predlagata razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, drugi pritožnik pa se podrejeno zavzema za izrek milejše kazni.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po stališču pritožbe zagovornika obt. B. K. je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP. V čem bi naj bila ta kršitev pritožnik ne pove dovolj jasno. Iz navedbe, da so razlogi napadene sodbe "skopi", očitno v zvezi s prvostopno oceno izpovedbe priče H. L. na eni strani ter oceno izpovedbe priče M. M., ki se razlikujeta glede okoliščine, nanašajoče se na način vožnje H. L. in obt. B. K. pred nastalo prometno nesrečo, sledi, da ima v mislih pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. V tem pogledu napadeni sodbi ni moč očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je obe izpovedbi ocenilo in v zvezi s tem navedlo tudi ustrezne razloge.

Pritožbena izvajanja, ki ne soglašajo s takšnimi razlogi, pa predstavljajo predvsem utemeljevanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ta pritožnik izrecno ne uveljavlja. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Kršitev kazenskega zakona vidi pritožba obt. R. O. kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev, ki je pritožba tudi ni konkretno opredelila, ni podana. O njej je moč govoriti le v primerih, ko se na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabi napačen kazenski zakon ali pa se sploh ne uporabi. Zato, in ker tudi preizkus prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (2.točka prvega odstavka 383.člena ZKP) ni pokazal kršitev kazenskega zakona, je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

Dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje v tej zadevi tudi ugotovilo pravilno in popolno ter zanesljivo zaključilo, da sta obtoženca storila kaznivi dejanji, ki sta jima očitani. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter zato le še v zvezi z izvajanji pritožb zagovornikov obeh obtožencev dodaja: Pritožba zagovornika obt. K. prikazuje, da sodišče prve stopnje ni dovolj razjasnilo okoliščine, ki je povezana z načinom vožnje priče H. L.. Z opozarjanjem nanjo poskuša prikazati, da se je obt. K. med vožnjo pomaknil na odstavni pas, ker je vozila tik za njim in ga hotela prehiteti. Nobenih pomislekov ni v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje o tej okoliščini, prav tako pa ne glede razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbe prič H. L. in M. M.. Pri tem je treba poudariti, da navedena okoliščina, četudi bi bila izkazana v zatrjevani obliki, v zvezi z ugotavljanjem krivde tega obtoženca ni odločilna. Odstavni pas je na avtomobilskih cestah praviloma namenjen za ustavitev vozil, ne pa za vožnjo po njem. Obt.

K. je zapeljal na odstavni pas in tudi vozil po njem. Razlog, zaradi katerega bi naj po pritožbenih trditvah tako ravnal, ga ne razbremenjuje krivde za očitano mu kaznivo dejanje. Zaradi vsega navedenega ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka s pritegnitvijo izvedenca prometne stroke, kot to nakazuje zagovornikova pritožba.

Po trditvah pritožbe zagovornika obt. O. je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede načina postavljanja odbojne ograje na sredini odstavnega pasu, glede vprašanja, ali je v času prometne nesreče bilo kritično mesto moč šteti za gradbišče in ali bi moral biti postavljen prometni znak "delo na cesti" ter glede okoliščine, ali je bila odbojna ograja zaključena s takoimenovano "fajfo".

Pritožbenim izvajanjem, ki se nanašajo na prikaz stanja in načina izvajanja del na trasi avtoceste Hoče - Arja vas ter tudi na njenem kritičnem odseku, sicer ni moč oporekati. Toda razlaga o vseh ostalih nakazanih okoliščinah po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljiva iz razlogov, ki jih je navedlo v obrazložitvi svoje sodbe že sodišče prve stopnje. Dokaze, na katere se je oprlo pri ugotavljanju dejstev, da na kritičnem mestu ni bil postavljen prometni znak "delo na cesti" in tudi ne poseben branik, je pravilno ocenilo. Ta odločilna dejstva so izkazana predvsem s po prometni nesreči ugotovljenim in s podatki spisa dokumentiranim stanjem. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče do vprašanja obveznosti postavitve prometnega znaka "delo na cesti" tudi v času, ko so bila gradbena dela prekinjena. Z upoštevanjem zakonskih in ostalih določb, ki urejajo takšne situacije, se zagotavlja tudi varnost udeležencev v prometu. Zato morajo vse spremembe na vozišču, ki se odmikajo od običajnih, biti ustrezno označene. V obravnavanem primeru to ni bilo storjeno. Pri tem ni odveč opozoriti na tedaj veljavni pravilnik o prometnih znakih na cestah (Uradni list SFRJ štev. 48/91, 59/81 in 17/85), ki je določal v 58.členu, da je začasne nevarnosti na cesti (dela na cesti, padanje kamenja in dr.) treba označiti s prometnimi znaki, ki so v pravilniku predpisani za označevanje trajnih nevarnosti enake vrsti.

V 1.točki 59.člena pa je urejen način njihove postavitve, in sicer tako, da mora biti znak I-19 (delo na cesti) neposredno pred mestom, kjer so dela, poleg njega pa je treba postaviti poseben branik, ki mora imeti ponoči in pri zmanjšani vidljivosti predpisani svetlobni znak. Podobne določbe vsebuje v 58.členu tudi novi Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Ur.l. RS štev. 46/2000). Kot je bilo že omenjeno, kritično mesto na takšen način ni bilo zavarovano, pri čemer je povsem jasno, da splošni prometni znak, ki je bil postavljen na začetku ceste v Arji vasi, ni zadostoval. V 7.točki odločbe Ministrstva za promet in zveze, ki je dovolilo splošno prepoved prometa v času od 12.02.1996 do 15.11.1996, z izjemo v dneh med 12.05. in 20.05.1996, pa je izrecno navedeno, da je izvajalec del dolžan zagotoviti ves čas izvajanja del na cesti do dokončne vzpostavitve ceste v prvotno stanje, stalen vsakodnevni nadzor nad stanjem ceste in prometne signalizacije ter odpravljati vse nepravilnosti in pomanjkljivosti na cesti in prometni signalizaciji v območju izvajanja del. Slednje pa nedvomno ne pomeni, da bi pri začasni prekinitvi del in vzpostavitvi neoviranega prometa bilo treba odstraniti opozorilne prometne znake, saj je gradbišče kot takšno ostalo in dela na cesti niso bila zaključena. To pa je zahtevalo njegovo zavarovanje v že navedenem obsegu. Za takšno zavarovanje pa je bil odgovoren kot vodja objekta in gradbišča prav obt. R. O.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Glede na takšno stanje stvari ne morejo biti upoštevna pritožbena izvajanja, ki po eni strani, sklicujoč se na odločbo Ministrstva za promet in zveze nakazujejo, da v kritičnem času, ko se gradbena dela niso izvajala, ni bila potrebna postavitev prometne signalizacije, po drugi strani pa se zavzemajo za zaslišanje izvedenca ustrezne stroke v zvezi z dejansko postavljeno signalizacijo in vprašanjem, ali je slednja bila postavljena v skladu z navedeno odločbo in ali je signalizacijo bilo potrebno postaviti po odločbi Ministrstva za promet in zveze ali po soglasju JPVAC. Glede na zgoraj navedene zahteve, ki niso bile izpolnjene, tozadevno razčiščevanje dejanskega stanja z zaslišanjem izvedenca ni potrebno, pri čemer ni sprejemljiva pritožbena razlaga vsebine odločbe Ministrstva za promet in zveze, kot jo v zvezi z vsakodnevnim odstranjevanjem prometne signalizacije in ovir na cesti navaja pritožba. Povsem jasno je, da se slednja nanaša na signalizacijo, ki onemogoča tekoči promet, ne pa na označbe za voznike na nevarnosti, nastale zaradi gradbišča. Nezaključena dela postavljanja odbojne ograje po sredini odstavnega pasu so brez dvoma zahtevala ustrezno signalizacijo, ki je, kot je razvidno iz podatkov spisa, ni bilo. Glede na to tudi ni odločilnega pomena, ali je odbojna ograja, na katero je naletel z osebnim avtomobilom obt. B.

K., imela pravilen zaključek ali ne.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je tudi pokazal, da ni nobenih razlogov za njuni spremembi v korist obtožencev. Sodišče prve stopnje je obema obtožencema izreklo pogojni obsodbi, torej le sankciji opozorilne narave, s katerima jima je določilo po vrsti in višini primerni kazni. Pri tem je ustrezen poudarek dalo njuni dosedanji nekaznovanosti, skrbi za otroke in obžalovanju storjenega dejanja, pri obt. K. pa še njegovi prizadetosti zaradi izgube sodelavca. Čeprav ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, ni razlogov za izrek še milejše kazenske sankcije. Treba je namreč upoštevati, da sta obtoženca s kršitvijo prometnih predpisov sopovzročila prometno nesrečo s hudimi in nepopravljivimi posledicami. Zato tudi okoliščine, ki jih navaja pritožba zagovornika obt. B. K., in ki zadevajo njegove v nesreči nastale poškodbe ter odnos do družine pokojnega oškodovanca, ne narekujejo niti znižanja s pogojno obsodbo določene kazni niti znižanja preizkusne dobe.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391.člen ZKP): Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95.člena in prvem odstavku 98.člena ZKP, višina povprečnine pa je odmerjena ob upoštevanju gmotnih razmer obtožencev ter ostalih kriterijev, določenih v tretjem odstavku 92.člena istega zakona.

 


Zveza:

KZ člen 325, 325/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01Mjk5MQ==