VSM sodba Kp 440/2000

Jedro

Razlogi prvostopne sodbe so le bolj natančni, kot je njen izrek.

Navedeno pa ne predstavlja v pritožbi zagovornika uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

 

Izrek

Pritožbi obd. H. F. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. H. F. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (KZ) in poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena KZ ter mu zanju določilo posamezni kazni eno leto zapora in tri mesece zapora, nato pa mu po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Vanjo mu je po določbi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, in sicer od 22.12.1999 od 5.30 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec oškodovancu D. Z. dolžan povrniti odškodninski zahtevek v višini 49.000,00 SIT, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Glede nagrade njegovega zagovornika je po določbi prvega odstavka 97. člen ZKP odločilo, da bremeni proračun.

Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik, oba le glede kaznivega dejanja ropa iz prvega odstavka 213. člena KZ.

Zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga razveljavitev napadene sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje, iz obdolženčeve pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

Obdolženec je zoper prvostopno sodbo pravzaprav podal dve pritožbi, vendar je prvo, vloženo takoj po izreku napadene sodbe in še preden je prejel njen pismen odpravek, z izjavo dne 29.5.2000 preklical.

Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo le njegovo drugo, prav tako dne 29.5.2000 vloženo pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po stališču zagovornikove pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je v razloge napadene sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem ropa zapisalo, da je obdolženec pri izvršitvi tega kaznivega dejanja uporabil "plastično pištolo", v izreku pod točko 2 pa je navedena le "pištola". Tako po oceni pritožnika obstaja nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe.

Z navedenim stališčem pa ni mogoče soglašati. Tako v razlogih kot v izreku prvostopne sodbe je namreč govora o pištoli kot sredstvu, ki ga je obdolženec uporabil, da z njim zagrozi z neposrednim napadom na življenje in telo oškodovanke ter tako stre njen odpor, tak cilj pa je tudi dosegel, saj se je oškodovanka, ko je zagledala pištolo ob svojem licu, in ko je obdolženec rekel "pljačka", dejansko tako ustrašila, da ni nudila več nobenega odpora, temveč je zapustila blagajno in tako omogočila, da obdolženec iz nje vzame denar.

Pištola, pa čeprav plastična, kot to v obrazložitvi sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje, je torej dosegla svoj namen. Njen učinek je bil enak, kot bi bil pri uporabi prave pištole. Za oškodovanko, ki v trenutnem presenečenju ni mogla opaziti, da gre za igračo, je namreč subjektivno predstavljala resno grožnjo, to pa je z njeno uporabo tudi hotel obdolženec, saj je s svojo namero, da z njo preplaši oškodovanko, tudi uspel. Preden je zagledala pištolo se je namreč oškodovanka uprla tatvini denarja iz blagajne, saj je obdolženca, ko je segel vanjo, udarila po roki. Takoj ko je zagledala pištolo, pa je bil njen odpor strt. Očitno je presodila, da bi ji obdolženec stregel po življenju, če bi se še dalje upirala. Ali je imel obdolženec realno možnost grožnje uresničiti, tako sploh ni odločilno, saj je pomembno, da je oškodovanka uporabljeno pištolo štela za resno grožnjo in blagajno prepustila obdolžencu. Vse to bi lahko bilo opisano tudi v samem izreku napadene sodbe, seveda na krajši način, vendar ker to ni, izrek še ne nasprotuje razlogom sodbe, ki imajo podrobnejšo razlago o vrsti uporabljene pištole. Tako velja ugotovitev, da so razlogi prvostopne sodbe le bolj natančni, kot pa je njen izrek. Navedeno pa ne predstavlja v pritožbi zagovornika uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Neutemeljena je tudi obdolženčeva pritožba v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje ropa. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi z obdolženčevimi pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Obdolženec neutemeljeno dvomi v pravilnost prepoznave po fotografijah, ki jo je opravila priča R. K. in s tem tudi v pravilnost prvostopnih dejanskih ugotovitev, ki med drugim temeljijo tudi na navedeni prepoznavi. R. K. sta bila takoj po izvršenem kaznivem dejanju pokazana dva albuma s 300 fotografijami storilcev kaznivih dejanj in priča je po tem, ko je storilca najprej opisala, na eni od fotografij videla osebo, za katero je rekla, da je zelo podobna storilcu. Na tej fotografiji je bil obdolženec (l. št. 39).

Tudi ob ponovitvi prepoznave po fotografijah dva dni pozneje in z drugimi fotografijami je pokazala ponovno na tisto, na kateri je bil obdolženec, le na fotografiji, kjer je bil "cel naslikan", ga ni takoj prepoznala. Sicer pa ga je kot storilca prepoznala tudi kasneje na sodišču, ko ga je tam srečala. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v pravilnost njene prepoznave.

Obdolženec je bil ob storitvi kaznivega dejanja zamaskiran, saj je imel na sebi jakno, last F. K., na glavi pa kapo s senčnikom, potisnjeno na oči. To je priči onemogočilo njegovo takojšnjo prepoznavo kot osebe, ki sicer kupuje v tej trgovini, ko pa je med tekom kapo izgubil, ga je uspela prepoznati. Navedeno daje odgovor na v pritožbi zastavljeno vprašanje, zakaj ga priča ni prepoznala takoj in to v prostoru, kjer je bilo svetlo, temveč šele kasneje, zunaj, kjer je bila slabša svetloba.

Okoliščina, da je obdolženec ob prihodu na policijsko postajo izjavil, da ima za čas storitve kaznivega dejanja trden alibi, pa je bila razlog, da mu niso takoj odvzeli prostosti, ampak šele naslednjega dne, ko so njegov alibi preverili in ponovno opravili prepoznavo po fotografijah s pričo R. K. Policisti očitno niso hoteli tvegati in prijeti napačnega, zato so obdolžencu odvzeli prostost šele, ko so imeli v rokah dokaze, ki so tak dvom odvračali. Zato v pritožbi izraženo začudenje obdolženca, zakaj mu je bila odvzeta prostost šele naslednji dan, ni utemeljeno. Obdolženčeva pritožbena trditev, da je priča F. K. potrdila njegov alibi, tudi ni točna.

K. je namreč zaslišan kot priča povedal le to, da je tisto popoldne spal in da ga je zbudil obdolženec, ki je hodil po stanovanju, ni pa vedel povedati ob kateri uri je to bilo. Ker pa je dejal, da so kakšne pol ali tričetrt ure zatem prišli k njemu policisti, ti pa so tja šli potem, ko so že opravili prepoznavo po fotografijah s pričo R. K., na sam kraj kaznivega dejanja pa so po izpovedbi priče M. J. prišli 30 do 45 minut po njegovi storitvi, velja ugotovitev, da K. ni potrdil alibija obdolžencu. Tako, kot so tekli dogodki in sta jih časovno opisala K. ter J., obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil v stanovanju K. Alibija pa obdolžencu ni potrdil niti A. R., saj je povedal, da je bil z obdolžencem šele od 19.30 ure dalje.

Ob vsem navedenem in glede na to, da je obdolženec policistom izročil pištolo in jakno, ki sta po izgledu ustrezali pri kaznivem dejanju uporabljenim, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter je zato obdolženčeva pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Ob s strani obdolženca uveljavljanem pritožbenem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo glede na določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obdolžencu za to kaznivo dejanje, kakor tudi v izreku enotne kazni. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde, okoliščin, v katerih ga je storil in njegove osebnosti ter njegovega prejšnjega življenja, obdolžencu določilo zanj primerno kazen zapora, nato pa mu po pravilih o steku izreklo tudi ustrezno enotno kazen.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 645/2006
• VSL sodba I Kp 60/99
• VSL sodba I Kp 216/2000