VSM sodba Kp 421/2000

Jedro

Opis dejanskih okoliščin je vselej stvar tožilca, v obravnavanem primeru zasebnih tožilcev, sodišče pa je pri sojenju na tak opis vezano ter ga glede bistvenih sestavin ne more spreminjati.

 

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilci so dolžni nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka s povprečnino vsak v višini 39.000,00 (devetintrideset tisoč 00/100) SIT.

 

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J. P. po določbi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. člena Kazenskega zakonika (KZ) in obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ. Po določbi tretjega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da morajo zasebni tožilci povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika ter nerazdelno plačati povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter "zadevo vrne istemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje". Iz njegove pritožbe je razbrati, da se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, ter da se zavzema za znižanje povprečnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v izreku napadene sodbe opisani kaznivi dejanji nimata vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 169. člena KZ in kaznivega dejanja obrekovanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ.

Sodišče izreče sodbo, s katero oprosti obdolženca obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje pa ni takrat, ko opis dejanja, povzet iz obtožnega akta, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. V kazenskem postopku se ugotavlja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožbi in ali ga je storil obdolženec. Opis kaznivega dejanja namreč določa meje ugotavljanja dejanskega stanja. Dispozicija kaznivega dejanja razžalitve iz prvega odstavka 169. člena KZ je glede izvršitvenega dejanja označena v zakonu, in sicer z besedilom "kdor koga razžali", toda opis dejanskih okoliščin, ki jih naj vsebuje zasebna tožba, mora poleg besed ali dejanj, ki bi naj predstavljale razžalitev, vsebovati tudi vse druge okoliščine, s katerimi je dejanje obdolženca čim bolj natančno opredeljeno. Tako morata biti kot odločilni okoliščini navedeni kraj in čas storitve kaznivega dejanja, pravtako pa tudi osebe, ki bi jih naj razžalil obdolženec. To pa velja tudi za kaznivo dejanje obrekovanja iz prvega odstavka 170. člena KZ, katerega abstraktni opis določa, da stori to kaznivo dejanje, kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično.

Iz opisa obeh kaznivih dejanj v izreku napadene sodbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni moč razbrati koga bi naj obdolženec razžalil in o kom bi naj trdil ali raznašal kaj neresničnega ter kako bi naj s tem škodil njegovi časti ali dobremu imenu. V izreku napadene sodbe tudi ni tistega dela opisa kaznivega dejanja obrekovanja, iz katerega bi bilo razvidno, da je obdolženec vedel, da je to, kar trdi in raznaša neresnično. Zasebni tožilci obdolžencu očitajo, da je navedeni kaznivi dejanji storil s tiskom, torej po določbi drugega odstavka 169. in 170. člena KZ. To kvalificirano obliko kaznivih dejanj razžalitve in obrekovanja lahko stori avtor članka, ki svoj članek objavi v tisku. Iz opisa kaznivih dejanj v izreku napadene sodbe ne izhaja, da bi bil obdolženec avtor članka, ter da bi ga objavil v časopisu V. dne 26.08.1998. Dal je le izjavo novinarki V., ki je napisala članek, katerega sestavni del je tudi njegova izjava. Ker torej obdolženec ni avtor članka, objavljenega v časopisu V., iz izreka napadene sodbe pa ne izhaja, da je zahteval od novinarke objavo izjave, ki ji jo je posredoval, opis v izreku napadene sodbe tako tudi ne vsebuje zakonskih znakov po drugem odstavku 169. in 170. člena KZ. Bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja je čas njegove storitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz opisa kaznivih dejanj v izreku napadene sodbe ni mogoče zaključiti, kdaj je obdolženec delal, torej kdaj je novinarki E. Z., ki je avtorica članka objavljenega v V. dne 26.08.1998, podal obravnavano izjavo. Zato ni moč razbrati, kdaj sta bili kaznivi dejanji, ki se obdolžencu očitata, storjeni. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je opis obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pomanjkljiv, ker v njem manjkajo nakazane sestavine. Pri tem je treba poudariti, da je opis dejanskih okoliščin vselej stvar tožilca, v obravnavanem primeru zasebnih tožilcev, in da je sodišče pri sojenju na tak opis vezano ter ga glede bistvenih sestavin ne more spreminjati.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo pooblaščenca zasebnih tožilcev kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391.člen ZKP). Glede na takšno odločitev pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno, z izjemo napadene odločbe o stroških kazenskega postopka, preizkušati prvostopne sodbe v ostalih po pritožbi grajanih smereh.

Preizkus odločbe o stroških kazenskega postopka pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede na sprejeto odločitev ravnalo v skladu z določbo tretjega odstavka 96. člena ZKP, višino povprečnine pa odmerilo upoštevaje vse kriterije, ki so določeni v tretjem odstavku 92. člena ZKP. Obseg dela na zadevi in zamotanost postopka je sodišče ob ustreznem upoštevanju premoženjskih razmer zasebnih tožilcev ovrednotilo pravilno. Zato ni podlage za znižanje na prvi stopnji določene povprečnine.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah tretjega odstavka 96. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena ZKP. Povprečnino je bilo treba zasebnim tožilcem odmeriti vsakemu posebej. Določena je ob upoštevanju kriterijev iz tretjega odstavka 92. člena ZKP. Glede na zadnje uradno objavljene podatke o povprečni mesečni neto plači v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo, je ni bilo moč odmeriti v nižjem znesku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 348/2007
• VSL sodba I Kp 1105/2005
• VSL sklep I Kp 224/2005