VSM sklep KP 315/2000

Jedro

Obvestila o telesnih poškodbah imajo pomen le za državnega tožilca, da se odloči, kako bo postopal v posamezni zadevi, za sodišče pa ne predstavljajo primernega dokaza, to je takega, na katerega bi lahko oprlo svoje dejanske ugotovitve in pravne sklepe. To velja tudi v primeru, ko obvestilo o telesnih poškodbah podpiše zdravnik, ki je sicer stalni sodni izvedenec.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. A. T. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. A. T. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in ji po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP pa ji je naložilo plačilo stroškov pooblaščenca oškodovancev v znesku 90.459,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča doslej ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da bi odpadli prav vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega obsodilnega izreka, to pa zahteva ponovitev dokaznega postopka z izvedbo vseh tistih dokazov, ki jih v pritožbi predlaga tudi zagovornik.

Zlasti bo potrebno v zadevo pritegniti izvedenca medicinske stroke, da bo podal svoje mnenje o vrsti, teži in posledicah poškodb, ki sta jih v prometni nesreči utrpela oškodovanca S. in D. N. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo s podatki iz obvestil o telesnih poškodbah, ki jih je podpisal dr. I. S. in pritožba tako ravnanje utemeljeno graja. Obvestila o telesnih poškodbah imajo pomen le za državnega tožilca, da se odloči, kako bo postopal v posamezni zadevi, za sodišče pa ne predstavljajo primernega dokaza, to je takega, na katerega bi lahko oprlo svoje dejanske ugotovitve in pravne sklepe.

To velja tudi v primeru, ko obvestilo o telesnih poškodbah podpiše zdravnik, ki je sicer stalni sodni izvedenec, kakor je to bilo v obravnavani zadevi in na kar se v razlogih prvostopne sodbe sklicuje sodišče prve stopnje. Navedena okoliščina namreč obvestilu o telesnih poškodbah ne daje pomena izvedenskega mnenja. Le-temu obvestilo ne ustreza niti po obliki niti po vsebini, kot sta predvideni v določbi drugega odstavka 264. člena ZKP, prezreti pa tudi ni, da je izvedenca potrebno postaviti z odredbo sodišča (člen 248 in 249 ZKP). To odredbo je potrebno vročiti strankam in te lahko predlagajo sodišču izločitev izvedenca in postavitev drugega, če imajo za to utemeljene razloge. Pritožba take razloge v zvezi z dr. S. in izvedenci iz bolnišnice v M. S. ima, ker je žena enega od oškodovancev in mati od druge oškodovanke zaposlena kot medicinska sestra na kirurškem oddelku navedene bolnišnice. Ta okoliščina pritožniku vzbuja dvom o nepristranosti izvedencev iz te bolnišnice. Te pripombe bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje v nadaljevanju kazenskega postopka, ko bo odločalo, koga postaviti za izvedenca. Dokajšen dvom o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljene vrste in teže poškodbe, ki sta jih utrpela oba oškodovanca, pa pritožba utemeljeno naslanja še na vrsto drugih okoliščin, ki jih navaja. Tako opozarja, da je samo počutje in ravnanje obeh oškodovancev po nezgodi ter mnenje zdravnika policiste navedlo na to, da so obdolženki izdali plačilni nalog po členu 25/2 ZVCP (l. št. 3), saj so bili prepričani, da gre le za lahki telesni poškodbi. Opozarja tudi na to, da je v obvestilih o telesnih poškodbah, kjer so zabeleženi zvin vratne hrbtenice in stisnina leve strani prsnega koša oziroma samo zvin vratne hrbtenice, med drugim obkrožena rubrika, da gre za začasno skaženost oškodovancev. Taka ugotovitev pri opisanih poškodbah ne vzdrži niti laične presoje, kaj šele resne in strokovne ocene izvedenca medicinske stroke.

Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z izvajanji pritožbe, ki grajajo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženka obravnavano kaznivo dejanje storila v krivdni obliki zavestne malomarnosti. Obdolženkin zagovor, v katerem je navajala, da je med vožnjo bila raztresena zaradi težav z bivšim možem in je zato v zadnjem trenutku "stisnila na zavoro", ko je oškodovanec pred njo ustavil svoje vozilo, namreč ne daje podlage za zaključek o taki obliki krivde, kakšnih drugih dokazov ali argumentov, ki bi kazali, da se je obdolženka zavedala prekratke varnostne razdalje med vozili in lahkomiselno mislila, da bo nezgodo lahko preprečila ali pa, da ta ne bo nastala, pa sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča doslej ni ugotovilo. V zvezi s tem ima napadena sodba povsem pavšalne zaključke ter ne navaja konkretnih dejstev, ki bi potrjevali obstoj zavestne malomarnosti pri obdolženki. Zato obstaja dvom, ali je obdolženka res ravnala v navedeni krivdni obliki. Slednja namreč zahteva zavestno tveganje in lahkomiselnost glede nastanka škodne posledice.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženkinega zagovornika in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in tako razjasnilo vsa odločilna dejstva, za tem pa o zadevi vnovič odločilo.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 63/93
• VSL sodba in sklep I Cpg 1157/98
• VSM sodba I Cp 2136/2005