VSM sodba Kp 126/2000

Jedro

Dejanje, ki je povzeto v izrek napadene sodbe vsebuje zadosten opis vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela iz drugega odstavka 159. člena KZ. Le ob odsotnosti okoliščin, ki se nanašajo na katerega izmed znakov obravnavanega kaznivega dejanja, bi bilo moč govoriti o kršitvi kazenskega zakona, ki jo nakazuje pritožba.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd. G. Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora povrniti stroške pritožbenega postopka s povprečnino v znesku 40.000,00 (štirideset tisoč 00/100) SIT.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. G. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela iz drugega odstavka 159. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen tri mesece zapora. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka ter k plačilu povprečnine v znesku 50.000,00 SIT. Odločilo je, da plača povprečnino v dveh mesecih ter da mora plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca M. C., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Prav tako je izreklo, da je po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovani organizaciji M. C. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 1,050.016,00 SIT, s presežkom do 3,105.048,00 SIT pa jo je napotilo na pravdo. Po določbi četrtega odstavka 159. člena v zvezi z drugim odstavkom 159. člena KZ je obdolžencu vzelo diskete z napisom Microhelp Uninstaller I 20095616 Directy - 2 komada, diskete brez napisa - 7 komadov, katalogi.

Obdolženčev zagovornik se je pritožil proti takšni sodbi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji, o odvzemu predmetov, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga spremembo napadene sodbe iz obsodilne v oprostilno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom, podredno pa še izrek pogojne obsodbe, prav tako pa se zavzema za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka in za napotitev oškodovanega podjetja M. C. s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo.

Zagovornik je predlagal, da ga pritožbeno sodišče vabi na sejo pritožbenega senata. Slednji je ocenil, da navzočnost strank ni potrebna za razjasnitev stvari in zato navedenemu predlogu ni sledil (prvi odstavek 445. člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izhaja namreč iz trditve, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo s tem, ko je iz z dne 3.6.1999 spremenjenega obtožnega predloga izpustilo tisti del opisa, ki se nanaša na pridobitev premoženjske koristi tudi "zaenkrat natančneje neugotovljeni osebi".

S takšnim ravnanjem sodišče prve stopnje ni kršilo objektivne identitete med dejanjem, opisanim v obtožbi in dejanjem, ki ga je povzelo v izrek napadene sodbe. Po okrožnem državnem tožilcu spremenjena obtožba vsebuje tiste konkretne okoliščine, ki opredeljujejo vse znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Ker sodišče prve stopnje, kot jasno sledi tudi iz razlogov njegove sodbe, ni ugotovilo, da je obdolženec s svojim dejanjem pridobil premoženjsko korist razen sebi tudi komu drugemu, je iz obtožbe upravičeno izpustilo to dejstvo. S tem pa ni prekoračilo obtožbe, saj ni poseglo v opis dejanja na način, s katerim bi v obtožbi navedeno obdolženčevo dejanje v bistvenih sestavinah postalo dejanje druge vrste ali bi vsebovalo nekaj, kar mu obtožba ni očitala.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa pritožba vidi v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v prvostopni sodbi. Po oceni pritožbe bi napadena sodba morala vsebovati razloge o tem, kako je obdolženec nedovoljeno reproduciral avtorska dela in kdo mu je to omogočil. Nadalje pa tudi, katera konkretna avtorska dela so se nahajala na vsakem od 268 CD ROM-ov, koliko jih je bilo na vsakem, kakšna je bila njihova cena, zakaj je bilo potrebno avtorsko dovoljenje in ali je bil prizadet avtorski interes, ter od kod in na kakšen način je sodišče prve stopnje prišlo do zneska protipravne premoženjske koristi v skupni vrednosti 2,306.605,00 SIT. Izvršitvena oblika obravnavanega kaznivega dejanja je v obdolženčevem dajanju v promet in njegovi ponudbi javnosti z namenom dajanja v promet primerkov avtorskih del, za katere je vedel, da so bili neupravičeno reproducirani. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem in ocenjevanjem okoliščin, ki so povezane s samim reproduciranjem avtorskih del. V ostalem pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na straneh 7 in 8 dovolj izčrpno pojasnilo vse tiste okoliščine, ki zadevajo število prodanih CD ROM-ov, na podlagi česa sklepa na njihovo vsebino in zakaj je pri njih šlo za varovana avtorska dela. Obrazložitev napadene sodbe vsebuje tudi ugotovitev glede višine pridobljene protipravne premoženjske koristi in zaključek o tem, zakaj jo je šteti kot večjo. Če se ugotovljena korist poveže s spisu priloženo dokumentacijo, ki se nanaša na denarna nakazila kupcev, potem tudi ni nobenih nejasnosti o tem, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo višino protipravno pridobljene večje premoženjske koristi.

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da ni po pritožbi zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo napadene sodbe. Izrek prvostopne sodbe je glede tega, na škodo katerih avtorjev oziroma imetnikov avtorskih pravic je obdolženec pridobil ugotovljeno premoženjsko korist, dovolj razumljiv, obrazložitev pa je z njim tudi glede te okoliščine skladna. Prav tako ni moč slediti pritožbenemu očitku, da obrazložitev prvostopne sodbe ne vsebuje ocene obdolženčevega zagovora in ostalih izvedenih dokazov. Ocena se nanaša na vse odločilne okoliščine, pri čemer se opira tudi na ugotovitve povsem objektivne narave. Neutemeljen je tedaj pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne verjame obdolžencu zgolj zaradi njegovega statusa v tem kazenskem postopku.

Glede na vse to bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane.

Pritožba pa tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev kazenskega zakona, in sicer glede na vsebino njenih izvajanj, iz 1. točke 372. člena ZKP. Po njenem stališču namreč v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebovano dejanje ni dovolj konkretizirano in identificirano vsako avtorsko delo posebej in tudi ne njegovi avtorji oziroma oškodovanci. Obdolžencu očitano ravnanje glede tega, da je brez dovoljenja dal v promet in z namenom dajanja v promet ponudil javnosti primerke avtorskih del, je dovolj konkretizirano. Dejanje, ki je povzeto v izrek napadene sodbe namreč vsebuje zadosten opis vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela iz drugega odstavka 159. člena KZ. Le ob odsotnosti okoliščin, ki se nanašajo na katerega izmed znakov obravnavanega kaznivega dejanja, bi bilo moč govoriti o kršitvi kazenskega zakona, ki jo nakazuje pritožba. V takem položaju ni potrebno, da bi moral izrek prvostopne sodbe vsebovati navedbo vsakega avtorskega dela posebej. Takšen, kot ga vsebuje napadena sodba, je dovolj jasen in določen, tako da je na njegovi podlagi moč opredeliti obdolženčevo ravnanje kot kaznivo dejanje izkoriščanja avtorskega dela iz drugega odstavka 159. člena KZ.

Tudi dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Vsa odločilna dejstva je razjasnilo in zato pravilno zaključilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

Pritožbeno sodišče zaradi tega soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obdolženčev zagovor in tudi vse ostale zbrane dokaze. Utemeljeno ni verjelo obdolženčevemu prikazu, da je razpečeval CD ROM-e za M. B. za dogovorjeno provizijo.

Prav tako je navedlo dovolj prepričljive razloge v zvezi s po pritožbi grajano oceno izpovedb prič R. P., T. K. in I. G. Z navedbo konkretnih okoliščin je obrazložilo, zakaj ni verjelo tistemu delu izpovedbe priče R. P., v katerem je prikazal, da je naročil le časovno omejen brezplačni program in zakaj je verjelo njegovi izpovedbi in izpovedbam ostalih prič glede okoliščine, da so naročili CD ROM-e in jih po povzetju tudi plačali. Takšno oceno sprejema tudi pritožbeno sodišče kljub navedbam, s katerimi jo pritožba izpodbija ter ji očita nenatančnost in pavšalnost.

V zvezi z vprašanjem, ali so računalniški programi varovana avtorska dela, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz v obrazložitvi njegove sodbe navedenih določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, obenem pa na podlagi ugotovljenih okoliščin, ki zadevajo vsebino zasežene zgoščenke, vsebino zaseženih katalogov in reklamnih ponudb, zanesljivo zaključilo, zakaj ni sprejelo trditve, da bi vsebino zgoščenk predstavljali le programi, ki jih je dovoljeno kopirati in uporabljati brez plačila. Prav tako je navedlo in pravilno ocenilo dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da obdolženec za dejavnost, ki mu je očitana, ni imel dovoljenja avtorjev. Sicer pa je treba pri vsem tem izhajati iz z vso zanesljivostjo ugotovljenih okoliščin, ki zadevajo obdolženčevo ravnanje in ki omogočajo po sodišču prve stopnje sprejete dejanske zaključke. To, da je obdolženec vedel, da gre za neupravičeno reproducirane primerke avtorskih del, ne izhaja le iz dejstva, da ni imel sklenjenih ustreznih pisnih pogodb, temveč tudi iz načina njegovega delovanja, kot ga ugotavlja napadena sodba in katerega pritožbene navedbe ne morejo z ničemer izpodbiti. Nanaša pa se predvsem na okoliščino, s katero poleg ostalega sodišče prve stopnje utemeljuje ugotovitev, da obdolženec sploh ni mogel pridobiti dovoljenja, ker je prodajo izvajal pod lažnim imenom.

Pritožbena trditev, da obdolženec dejanje ni smatral za svoje, temveč kot tuje in da je deloval kvečjemu kot pomočnik M. B. ter da si je s takšnim dejanjem pridobil le 170.000,00 SIT premoženjske koristi, temelji na predpostavki, da je obdolženčev zagovor resničen. Sodišče prve stopnje je zagovor v tem delu zavrnilo in v razlogih svoje sodbe tudi prepričljivo obrazložilo takšno zavrnitev. Pa tudi sicer ni nobene podlage v izvedenih dokazih za zaključek, da je obdolženec pri ponudbi in prodaji zgoščenk deloval zgolj v vlogi pomočnika in ne storilca. Glede na ta temeljni očitek pa za ugotavljanje njegove krivde ni odločilnega pomena, ali je primerke avtorskih del reproduciral sam ali kdo drug.

Ugotovitev o tem, koliko CD ROM-ov je obdolženec prodal ter kolikšna je višina na takšen način protipravno pridobljene premoženjske koristi, temelji na objektivnih podatkih, na katere se sklicuje v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Predstavlja pa prav gotovo najmanjšo korist, s katero je obremenjen obdolženec.

Zaključek o tem, da je obdolženec prodajal CD ROM-e z računalniškimi programi in igricami je sodišče prve stopnje v bistvu oprlo na pravilno ocenjeno mnenje izvedenca računalniške stroke dr. M. U. v povezavi s pregledano zgoščenko ter programi, navedenimi v prodajnem katalogu. Ob tem in ob dejstvu, da je prodaja izkazana s spisu priloženimi fotokopijami poštnih nakaznic ter ob upoštevanju izpovedb uslužbenca podjetja M. d.o.o. M. A., zastopnika Telekoma d.d. S. B. in izjave Avtorske agencije Slovenije iz Ljubljane, ni moč dvomiti v pravilnost sodišča prve stopnje, nanašajočih se na to okoliščino.

Zato tudi ni moč očitati sodišču prve stopnje, da je v tem pogledu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker da ni ugotavljalo posameznih avtorjev in vseh okoliščin v zvezi z registracijo avtorskih del, poteka dovoljenja ali časa, v katerem je avtorsko delo zaščiteno.

Glede na obrazloženo, in ker je sodišče prve stopnje zaključek, da je obdolženec pri storitvi kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom, tudi ustrezno obrazložilo, je bilo treba proti krivdnemu izreku naperjeno pritožbo zavrniti.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na pravilno ocenjeno težo njegovega dejanja in glede na njegovo krivdo izreklo po vrsti in višini primerno kazen.

Pri tem je v zadostni meri upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost in slabše zdravstveno stanje, precenilo pa tudi ni okoliščine, ki zadeva obdolženčevo visoko stopnjo kazenske odgovornosti, katero je sodišče prve stopnje očitno videlo v večji intenzivnosti krivdne oblike, s katero je storil kaznivo dejanje. Okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, in sicer, da gre v primeru obravnavanega kaznivega dejanja glede na zagroženo kazen za družbeno manj nevarno dejanje, da je imel obdolženec dejansko protipravno premoženjsko korist samo v znesku 170.000,00 SIT, in da je svoj del krivde priznal, ne morejo spremeniti odločitve v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo, ker je sodišče prve stopnje obdolžencu odmerilo kazen v okviru zagrožene, njeno višino pa tako ali tako določilo v območju spodnje meje.

Obdolženčevo dejanje pa glede na njegovo trajanje ter obseg ni take narave, da bi tudi ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih navaja pritožba in ki zadevajo obdolženčevo zdravstveno stanje ter skrb za otroka, narekovalo izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist.

Odločitev sodišča prve stopnje glede odvzema predmetov, to je disket, je v skladu z določbo četrtega odstavka 159. člena KZ, po kateri se primerki avtorskega dela vzamejo. Takšni odločitvi ne nasprotuje dejstvo, da diskete posamezno niso navedene v izreku napadene sodbe.

O višini premoženjskopravnega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi priglasitve oškodovanca M. C. ter tudi dovolj jasno obrazložilo, da takšna odločitev ustreza prodajni ceni nelegalno distribuiranih računalniških programov. V ostalem pa je s premoženjskopravnim zahtevkom tega oškodovanca tako ali tako napotilo na pravdo.

Odločitev o stroških kazenskega postopka je sodišče prve stopnje oprlo na določbo prvega odstavka 95. člena ZKP ter jo tudi ustrezno obrazložilo. Obdolženec je redno zaposlen, brez dohodkov pa tudi ni njegova žena. Zato ni podlage za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Višina povprečnine pa je odmerjena ob upoštevanju obdolženčevih gmotnih razmer in ostalih kriterijev, določenih v tretjem odstavku 92. člena ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Kp 129/2000
• VSL sodba I Cp 1756/2009
• VSK sklep Kp 528/93