VSM sodba Kp 843/99

Jedro

O kršitvi pravice do obrambe v pritožbi nakazani smeri ne more biti govora. Sodišče prve stopnje je izpovedbe obdolženčevih mladoletnih otrok iz preiskave na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankama (l.štev.218), otrok pa ni neposredno zaslišalo, ker tako zaslišanje na glavni obravnavi glede na določbo petega odstavka 331.člena ZKP ni dopustno. Gre namreč za osebe, ki so takrat bile mlajše od 15 let in so bile žrtve enega od kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65.člena istega zakona, to je kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 201.člena KZ.

 

Izrek

Pritožbi obd. M. T. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299.člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 201.člena KZ. Zanju mu je določilo posamezni kazni eno leto in devet mesecev zapora, nato pa mu po določbi 2.točke drugega odstavka 47.člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. V to kazen mu je po določbi prvega odstavka 49.člena KZ vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 10.09.1999 od 16.55 ure dalje. Po četrtem odstavku 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona.

Proti tej sodbi sta se pritožila: - obdolženec, iz katerega pritožbe je razbrati, da uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa nima nobenega končnega predloga, in - obdolženčev zagovornik, "iz vseh pritožbenih razlogov", s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in obdolžencu izreče milejši posamezni in enotno kazen zapora.

Pritožbi nista utemeljeni.

S tem, ko obdolženec v pritožbi navaja, da napadena sodba temelji na lažnih in izsiljenih izpovedbah, nakazuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8.točke prvega odstavka 371.člena ZKP, torej, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Pri tem pritožba meri na izpovedbe obdolženčeve žene in obdolženčevih otrok, za katere trdi, da so bile dane "pod prisilo policije in prirejene s strani policistov R. ter P., pri čemer naj bi slednji otroke tudi zastraševal". Vendar za navedene pritožbene trditve v podatkih kazenskega spisa ni najti nobene podlage. Žena in otroci obdolženca so v strahu pred obdolžencem, kar so zaslišani kot priče večkrat jasno in določno povedali, obdolženčeva žena pa je to na glavni obravnavi dne 10.11.1999 tudi pokazala, ko svoje izpovedbe ni želela podati v obdolženčevi navzočnosti (l.štev.216). Zato je obdolženec bil začasno odstranjen iz razpravne dvorane. O tem, da bi nanje kakorkoli pritiskali policisti, delavci centra za socialno delo, ravnatelj šole, v kateri se otroci šolajo, ali kdo drug, pa niso ničesar povedali, niti obdolženčeva žena niti otroci niti takega vtisa ni dobilo sodišče prve stopnje. Zato njihove izpovedbe v postopku ne predstavljajo nedovoljenih dokazov in je nanje sodišče prve stopnje smelo opreti svojo sodbo.

Kršena ni bila niti obdolženčeva pravica do obrambe v smislu določbe drugega odstavka 371.člena ZKP, na kar se v pritožbi sklicuje obdolženec, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje "po svoje vodilo" zapisnik o glavni obravnavi, saj ni zapisalo vsega, kar je on štel za pomembno, ni mu dopustilo postavljati vprašanj posameznim pričam in na glavni obravnavi tudi ni neposredno zaslišalo njegovih otrok ter mu je preprečevalo stike z njimi. Iz zapisnikov o glavni obravnavi, ki so dokaj obširni, ni razvidno, da bi obdolženec, ali njegov zagovornik imela nanje kakršnekoli pripombe, pa tudi to ne, da bi sodišče zavrnilo katerokoli vprašanje obdolženca, ki bi ga naj postavil pričam. Prav tako ni razvidno, da bi njemu ali zagovorniku onemogočilo, da poda pripombe na s soglasjem strank prebranih izjav prič. Prav nasprotno. V zapisnikih so zapisana številna vprašanja, ki jih je pričam zastavil obdolženčev zagovornik, zabeleženi so odgovori nanje, navedeno pa je tudi, da je obdolženec ni imel vprašanj (naprimer l.štev.188), ali pa na izpovedbe ni imel pripomb (napr.: l.štev.218). Zato o kršitvi pravice do obrambe v pritožbi nakazani smeri ne more biti govora. Sodišče prve stopnje je izpovedbe obdolženčevih mladoletnih otrok iz preiskave na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankama (l.štev.218), otrok pa ni neposredno zaslišalo, ker tako zaslišanje na glavni obravnavi glede na določbo petega odstavka 331.člena ZKP ni dopustno. Gre namreč za osebe, ki so takrat bile mlajše od 15 let in so bile žrtve enega od kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65.člena istega zakona, to je kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 201.člena KZ. V takem primeru mora sodišče zapisnike o prejšnjem zaslišanju teh oseb prebrati in sodišče prve stopnje je to tudi storilo. Ker lahko stranke takim pričam zastavijo le posredna vprašanja, je razumljivo, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni dovolilo neposrednega kontakta z njimi, saj bi s tem kršilo določbe kazenskega postopka. Zato obdolženčevo nezadovoljstvo s postopanjem sodišča prve stopnje ni upravičeno.

Po obrazloženem se pokaže, da je obdolženčeva pritožba iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka neutemeljena.

Taka pa je tudi zagovornikova pritožba, saj se zagovornik, razen da navaja, "da sta izrek in obrazložitev v nasprotju", ne potrudi, da bi pojasnil, v čem je to nasprotje. Sicer pa kakšnega nasprotja, ki bi imelo značaj bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe.

Zagovornik v pritožbi ne pove niti tega, v čem naj bi bil kršen kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372.člena ZKP bi naj pri tem šlo. Kršitve kazenskega zakona pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče. V kolikor zagovornik zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru za "nadaljevanje kazenskega postopka", ki se zoper obdolženca vodi pred istim sodiščem prve stopnje pod opr.štev. K 25/98, obdolženec pa celo trdi, da gre za sojenje o isti stvari, pa je potrebno povedati, da nimata prav. V obeh kazenskih postopkih so bile le žrtve kaznivih dejanj iste osebe, gre pa za med seboj povsem ločena kazniva dejanja, tako po času njihove storitve, delno pa tudi po njihovi vrsti.

Pritožbi neutemeljeno grajata tudi dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To namreč ni bilo ugotovljeno niti zmotno niti nepopolno, v kar skušata prepričati. Prvostopno sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obe očitani mu kaznivi dejanji. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obeh pritožnikov pa dodaja: Pritožbi zgolj ponavljata dosedanji obdolženčev zagovor v smeri zanikanja kaznivih dejanj. S tem v zvezi je povedati, da je tak zagovor kot nesprejemljiv pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, saj je v napadeni sodbi navedlo številne tehtne razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. Za tako svojo oceno je imelo trdno podlago v izpovedbah oškodovancev, ki so zaslišani kot priče vsi po vrsti potrdili vse tožbene očitke obdolžencu, pri tem pa izpovedovali med seboj skladno in prepričljivo. Njihova obširna pričanja, v katerih so do podrobnosti opisovali posamezna obdolženčeva inkriminiranja ravnanja, so na sodišče prve stopnje utemeljeno naredila verodostojen vtis, razen tega pa so bila potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi, in sicer s podatki centra za socialno delo, z zdravstveno dokumentacijo za oškodovanko I. T. in z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke o vrsti in naravi poškodb, ki jih je utrpela ter o mehanizmu njihovega nastanka, s fotografijami teh poškodb in poškodb M. ter D. T., kakor tudi z izpovedbami priče J. Č. in podatki Osnovne šole Š. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, da je obdolženec storil obravnavani kaznivi dejanji in je pravilno odločilo, ko ga je spoznalo za krivega. V napadeni sodbi je tehtno obrazložilo tudi zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge obdolženca in njegovega zagovornika, pa se zato pritožbeno sodišče, ker pritožbi te dokazne predloge ponavljata, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe. Sicer pa je pritožbeno vztrajanje zagovornika, da bi "v tej zvezi, kar se obdolžencu očita v tem postopku, morala biti pritegnjena ustrezna neodvisna institucija izven področja x, o vseh članih obdolženčeve družine, predvsem pa njegove žene in otroki, pa bi moral podati mnenje psiholog", že na meji pritožbene resnosti. Storilcem kaznivih dejanj lahko skladno z ustavo in kazensko zakonodajo v Republiki Sloveniji sodijo le zato določena sodišča, ta pa so tudi edino pristojna za oceno verodostojnosti izpovedb posameznih prič.

Izvedenci psihologi take vloge v kazenskem postopku nimajo, izvedenci psihiatri pa ne vloge ugotavljanja prištevnosti prič, za kar se v pritožbi tudi zavzema zagovornik. Le če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali kake druge trajne in hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana, sodišče pritegne izvedenca psihiatra, da poda o tem svoj izvid in mnenje. V nobenem primeru pa to ne pride v poštev glede priče. Sicer pa tudi za pritegnitev izvedenca psihiatra glede obdolženca sodišče prve stopnje ni imelo nobenega pravega razloga. Občasna obdolženčeva alkoholiziranost, o kateri je govorila njegova žena, ob dejstvu, da ta ni bila tako močna, da bi njej ali komu drugemu, ki je tedaj obdolženca videl, vzbujala dvom o tem, da se zaveda svojih ravnanj, in da jih lahko kontrolira, ni razlog, ki bi narekoval, da sodišče prve stopnje pritegne izvedenca. Na zmanjšano prištevnost ali celo neprištevnost pa se v svojem zagovoru ni skliceval niti obdolženec.

Povsem zgrešena in na meji žaljivosti pa so pritožbena izvajanja zagovornika o tem, "kako je sedaj lepo obdolženčevi ženi in njegovim otrokom, ker otroci ne hodijo v šolo, ... ker dobijo toliko družbenega denarja, da jim vse to (očitno delo in pouk) ni potrebno".

Obdolženčeva žena in otroci so pokazali močno željo, da bi živeli skupaj z obdolžencem skladno družinsko življenje in temu ter tovrstnim obdolženčevim obljubam, ko je bil še na prestajanju prejšnje zaporne kazni, je pripisati, da so ga v zaporu ves čas redno obiskovali, še pred tem pa ga s spremembo svojih izpovedb iz preiskave na glavni obravnavi tudi skušali rešiti obsodbe. Zgolj zato, ker je izneveril njihova pričakovanja in prelomil dane obljube ter izvršil sedaj obravnavani kaznivi dejanji, so se znova znašli v položaju, ki jim ga nihče ne more zavidati. Otroci sedaj redno hodijo v šolo, kot je to razvidno iz podatkov spisa, socialna podpora, ki jo prejemajo, pa zadostuje komaj za golo preživetje. Zato je vsakršno drugačno pritožbeno izvajanje zagovornika povsem neutemeljeno.

Po obrazloženem, in ker tudi v preostalem pritožbi ne navajata ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi, uperjeni zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je glede na določbo 386.člena ZKP, po kateri pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca.

Prvostopno sodišče mu je za obravnavani kaznivi dejanji izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni posamezni in primerno enotno kazen zapora, pri njihovi odmeri pa v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo skrb za nedoletne otroke kot edino ugotovljeno olajševalno okoliščino, čeprav je tudi ta, glede na kazniva dejanja, za katera je obsojen, v preteklosti bila neobstoječa. Prevelikega poudarka pa ni dalo niti ugotovljenim obteževalnim okoliščinam, predvsem dejstvu, da je specialni povratnik, in da je vsa kazniva dejanja storil na škodo svoje žene in svojih otrok.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383.člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah upravičeno odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot prvostopno sodišče je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92.člena ZKP (četrti odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 71/2000
• VSK sodba Kp 56/96
• VSL sodba I Kp 495/2005