VSM sodba in sklep Kp 904/99

Jedro

Pritožba navedeno dokazno oceno utemeljeno graja in pravilno opozarja na njene pomanjkljivosti. Tako kot prvo utemeljeno opozarja na skladnost izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke z izpovedbo oškodovanca o načinu povzročitve poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, kot drugo pa pravilno nakazuje na dokaj poenostavljeno oceno izpovedbe oškodovanca, ki zato utegne biti tudi zmotna.

 

Izrek

I. Ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovancev V. E. ter M. L. se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odloči: Obtožba zoper obd. M. K. (osebni podatki v prvostopni sodbi), da je dne 17.12.1995 ob 4.30 uri v M. v lokalu P. v Č. ul. št.

... lahko telesno poškodoval V. E. na ta način, da ga je z nogo brcnil v predel prsnega koša, zaradi česar je E. padel na tla, nato pa ga je na tleh ležečega udarjal s pestjo v različne dele telesa, s tem pa mu povzročil odrgnino z udarnino nosu, odrgnino z udarnino na levem licu in odrgnino s podpludbo na levi nadlahti, zaradi česar je bila prizadeta njegova zunanjost, začasno je bilo okvarjeno njegovo zdravje, začasno zmanjšana pa je bila tudi njegova zmožnost za delo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, se po 4. točki 357. člena ZKP zavrne.

Stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

II. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, storjenega na škodo oškodovanca M. L., razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

III. Pritožba pooblaščenca oškodovancev V. E. in M. L. se zavrže kot nedovoljena.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M. K. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) in po prvem odstavku 133. člena KZ. Po prvem odstavku 96. člena KZ je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca V. E. in M. L. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

Proti tej sodbi sta se pritožila: - okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in - pooblaščenec oškodovancev V. E. in M. L. zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in razsodi o stroških obeh oškodovancev in njunega pooblaščenca, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: K točki I izreka: Ob reševanju pritožb je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo po uradni odlžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in ugotovilo, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, ki bi naj bilo storjeno na škodo V. E., absolutno zastaral, zaradi česa ni več dopusten.

Navedeno kaznivo dejanje bi naj bilo storjeno 17.12.1995, absolutno zastaranje kazenskega pregona pa je nastopilo dne 17.12.1999. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ je namreč v zakonu zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Za tako kaznivo dejanje kazenski pregon absulutno zastara v štirih letih (6. točka prvega odstavka 111. člena v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ).

Gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca v smislu 3. točke 372. člena ZKP, ki ob izreku prvostopne sodbe še ni obstajala, je pa do nje prišlo v postopku s pritožbo, še preden je bila pritožba skupaj s kazenskim spisom dne 30.12.1999 predložena višjemu sodišču.

Opisano kršitev mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega ostavka 383. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz točke I izreka te odločbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Izrek o stroških tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.

K točki II izreka: Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe okrožne državne tožilke, da dejansko stanje pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, storjenem na škodo oškodovanca M. L., doslej še ni bilo do take mere razjasnjeno, da bi odpadli prav vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. To pa zahteva ponovitev dokaznega postopka z izvedbo vseh razpoložljivih dokazov in njihovo ponovno, vendar skrbnejšo in kritičnejšo oceno od te, ki jo ima napadena sodba.

Iz razlogov napadene sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, ker obstaja dvom, ali je obdolženec bil tisti, ki je oškodovancu M. L. prizadejal telesne poškodbe.

Oškodovanec je namreč povedal, da predvideva, da ga je razen obdolženca "tepel še kdo drug, saj so takrat, ko je ležal na tleh, brce kar deževale", priče pa so potrdile, da so v pretepu, razen obdolženca in obeh oškodovancev (tudi V. E.), bili udeleženi še drugi ljudje. Zato sodišče prve stopnje ne more izključiti, da je bil potek pretepa tak, kot ga opisuje obdolženec, ki zanika, da bi poškodoval M. L. in V. E.

Pritožba navedeno dokazno oceno utemeljeno graja in pravilno opozarja na njene pomanjkljivosti. Tako kot prvo utemeljeno opozarja na skladnost izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke z izpovedbo oškodovanca M. L. o načinu povzročitve poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, kot drugo pa pravilno nakazuje na dokaj poenostavljeno oceno izpovedbe oškodovanca, ki zato utegne biti tudi zmotna. Dokazna ocena prvostopnega sodišča namreč ne zajema vsega, kar je oškodovanec o obravnavanem kaznivem dejanju izpovedal, temveč le del njegovih povedb, in to tistih, ki na prvi pogled res razbremenjujejo obdolženca ter dopuščajo možnost, da je oškodovanca telesno poškodoval kdo drug. M. L. je zaslišan kot priča namreč povedal, da obdolženec najprej udaril z nogo v trebuh E., zatem pa, ko je sam pristopil k njemu in mu rekel, da z E. ne želita prepira ali pretepa, njega s pestjo udaril v obraz, z nogo pa v predel trebuha. Ko je zaradi tega padel na tla, pa ga je obdolženec z nogo brcnil v glavo in trebuh. Oškodovanec je še povedal, da se je zatem prevalil tako, da si je obraz zakril z rokami in da zato ni videl vseh udarcev, ki jih je čutil po hrbtu in zadnjem delu glave (l. št. 25). Glede na to, da iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je oškodovanec utrpel prelom nosne kosti, udarnine po obrazu in manjšo ranico pod desnim očesom, torej poškodbe, ki so vse locirane v sprednjem delu glave, ne pa na njenem zadnjem delu ali celo na hrbtu, kamor naj bi padali udarci in brce, za katere oškodovanec ne ve, kdo mu jih je zadal, bi sodišče prve stopnje moralo kritičneje presoditi, ali res obstaja kakršnakoli možnost, da je kdo drug, ne pa obdolženec, oškodovancu prizadejal zgoraj opisane telesne poškodbe.

Te so namreč vse bile na mestih, kamor naj bi oškodovanca po njegovi izpovedbi udaril s pestjo ali brcnil le obdolženec. Oceniti bi moralo tudi priznanje obdolženca, da je "v pretepu sodeloval, ne ve pa koga je udaril" (l. št. 43), "da je možno, da je tudi on koga poškodoval" (l. št. 45) in "da je res, da je oškodovanca udaril" oziroma "da je v tisti gužvi mogoče koga z nogo odrinil" (l. št. 56). Ko ugotavlja, da je šlo za pretep, pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je tudi oškodovanec koga udaril, ali pa je le bil udarjen, torej pretepen. V slednjem primeru bi se namreč kot zmotna pokazala dosedanja ugotovitev sodišča prve stopnje, da "ni dvoma, da je kritičnega dne prišlo do pretepa, v katerem je med drugim sodeloval tudi oškodovanec".

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in napadeno sodbo razveljavilo v obsegu, kot je razviden iz izreka pod točko II te odločbe (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, zatem pa kritično, celovito in natančno ocenilo zagovor obdolženca ter izvedene dokaze in o zadevi vnovič odločilo.

K točki III izreka: Pooblaščenec oškodovancev, ki se pritožuje zaradi odločbe prvostopnega sodišča o stroških kazenskega postopka, pritožbe ni napovedal, čeprav je bil prisoten na glavni obravnavi dne 21.10.1999, ko je bila sodba razglašena in ko je sodišče stranke poučilo o pravici do pritožbe, dolžnosti njene predhodne napovedi takoj ali v roku 8 dni od razglasitve sodbe in o posledicah, če tega ne bodo storile (člen 362 ZKP). Pritožbo zoper sodbo je napovedala le okrožna državna tožilka, pooblaščenec pa tega ni storil, zato je šteti, da se je pravici do pritožbe odpovedal (drugi odstavek 368. člena ZKP).

Zaradi tega je bilo treba njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavreči (člen 390 ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1121/99
• VSK sklep I Cpg 32/2004
• VSK sklep I Cp 347/2004