VSM sodba Kp 882/99

Jedro

V tej zadevi ne gre zgolj za nastalo civilnopravno razmerje, temveč za obtoženčevo goljufivo ravnanje. Pomembna in odločilna je neizpodbitna ugotovitev, da je obtoženec s prikazom, da ima devizna sredstva in da jih bo do 25.10.1991 izročil, dosegel, da je ošk.

podjetje sklenilo dogovor o njihovem nakupu ter mu vnaprej izročilo tolarska sredstva.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obt. D. H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec mora povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer plačati povprečnino v znesku 40.000,00 (štirideset tisoč) SIT.

 

Obrazložitev

Z obsodilnim delom napadene sodbe je sodišče prve stopnje obt. D. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije iz drugega in prvega odstavka 217. člena Kazenskega zakona - KZ ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine. Na podlagi določbe 1. točke 357. člena ZKP pa je zoper obtoženca zavrnilo obtožbo zaradi nadaljnega kaznivega dejanja goljufije iz drugega in prvega odstavka 217. člena KZ.

Proti obsodilnemu delu takšne sodbe se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za izrek pogojne obsodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi ugotovilo pravilno in popolno ter zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami dodaja: Obtožencu je očitano, da je inkriminiranega dne ponudil vodji sektorja "CANON" podjetja A. v ... Z. K. v prodajo 250.000 USD po zelo ugodnem tečaju in z zavezo, da bo to tujo valuto nakazal navedenemu podjetju do 25.10.1991. S tem je dosegel, da mu je podjetje izplačalo tolarsko protivrednost 17,200.000,00. Takšno obtoženčevo ravnanje je sodišče prve stopnje ugotovilo povsem zanesljivo. V bistvu mu ne oporeka niti pritožba, ki izpodbija predvsem zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec ob sklenitvi navedenega posla ravnal z goljufivim namenom. Pritožnik namreč ocenjuje, da obtoženec zaradi v zagovoru opisanih dogodkov ni izpolnil svoje obveznosti ter da zato ni storil nobenega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v tej zadevi ne gre zgolj za nastalo civilnopravno razmerje, kot to zatrjuje pritožba, temveč za obtoženčevo goljufivo ravnanje. Pomembna in odločilna je neizpodbitna ugotovitev, da je obtoženec s prikazom, da ima devizna sredstva in da jih bo do 25.10.1991 izročil, dosegel, da je A. sklenila dogovor o njihovem nakupu ter mu vnaprej izročila tolarska sredstva. Glede na to in na obtoženčevo ravnanje, ki je temu sledilo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je že ob sklenitvi posla vedel, da ne bo izročil tujega denarja v dogovorjenem roku. Njegovo poznejše ravnanje, kot ga je povsem zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, potrjuje takšen zaključek. Sploh pa je treba poudariti, da obtožencu ni očitano, da si je pri A. izposodil denar, temveč sklenil posel prodaje deviznih sredstev, za katera je trdil, da jih ima na računu avstrijske banke in da jih bo izročil v roku dva dni. Če bi obtoženec imel takšen namen in če bi razpolagal z deviznimi sredstvi, bi to nedvomno lahko storil. Torej je ob sklenitvi posla vedel, da ga ne bo mogel izpolniti, vedel pa je tudi, da mu v primeru pojasnitve resničnega stanja, A. ne bi izročila denarja. Pritožba zato neutemeljeno prikazuje, da so na obtoženčevi strani naknadno nastale takšne objektivne okoliščine, zaradi katerih ni mogel izpolniti svoje obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbo priče Z. K. tudi glede okoliščine, da je obtoženec pri ponudbi prodaje 250.000 USD predložil bančni ček za to vsoto, ki ga je izdala banka v Avstriji. Priča je tudi pojasnila, da je navedena valuta bila preračunana v nemške marke in nato v tolarje, katerih izplačilo je bilo odobreno v korist obtoženca. Pa tudi, če bi držala obtoženčeva trditev, da se je ob sklenitvi posla izkazal z bančno garancijo za 640.000,00 DEM, to ne bi moglo vplivati na sprejete zaključke sodišča prve stopnje glede obtoženčevega ravnanja.

Očitno je, da obtoženec ni imel v času sklenitve posla z A. na razpolago deviznih sredstev, kar navsezadnje kaže dejstvo, da je del dolga pozneje poravnal pod pritiskom oškodovanke, medtem ko preostalega dela še vedno ni plačal. Nasprotno, s svojim dejanjem, ko je preklical pri avstrijski banki dogovorjeno nakazilo oškodovanemu podjetju, je to zavestno preprečil. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča po pritožniku predlagani dokazi ne bi mogli spremeniti dejanskih zaključkov napadene sodbe.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je tudi pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu glede na pravilno ocenjeno težo obravnavanega dejanja in glede na njegovo krivdo izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Večjo težo kaznivemu dejanju obtoženca daje vsekakor visok znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki je ostala v večjem delu neporavnana, kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje. Slednje je tudi pravilno ugotovilo in ocenilo vse ostale okoliščine storjenega kaznivega dejanja, predvsem tiste, ki zadevajo izkoriščanje pomanjkanja deviznih sredstev na trgu ter ustrezno ocenilo olajševalne okoliščine. Ne glede na časovno odmaknjenost kaznivega dejanja in na obtoženčevo skrb za dva otroka, ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije s po pritožbi predlaganim znižanjem zaporne kazni ali z izrekom pogojne obsodbe.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine pa je odmerjena v skladu s kriteriji, določenimi v tretjem odstavku 92. člena ZKP, to je s trajanjem in zamotanostjo postopka ter obtoženčevimi premoženjskimi razmerami.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 912/99
• VSL sodba I Kp 57/2005
• VSL sodba I Kp 814/99