<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba Kp 602/99

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2000:KP.602.99
Evidenčna številka:VSM30073
Datum odločbe:06.01.2000
Področje:kazensko procesno pravo
Institut:rop - premoženjskopravni zahtevek

Jedro

Prvostopni izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelji na določbi drugega odstavka 105. člena ZKP in je posledica dejstva, da je bil obdolženec spoznan za krivega obravnavanega kaznivega dejanja. Temelj zanj je najti v prvostopnem krivdnem izreku, enako pa tudi njegovo višino, saj ta ustreza višini škode, ki je v opisu kaznivega dejanja.

Zato je pritožbeno stališče, da bi prvostopno sodišče oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom moralo napotiti na pravdo, povsem neutemeljeno. Če bi to storilo, bi s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi izrek sodbe nasprotoval sam sebi.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd. A.-T. Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. A.-T. Ž.

spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, skladno z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Obdolžencu pa je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki B. K. v znesku 20.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 15.8.1994 dalje.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik "iz vseh pritožbenih razlogov, tudi glede premoženjskopravnega zahtevka".

Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in obdolžencu izreče milejšo kazen, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v pritožbi, ki jo vlaga iz "vseh pritožbenih razlogov", ne pove, s čim bi naj sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in za katere konkretne kršitve iz 371. člena ZKP bi naj pri tem šlo, enako pa tudi ne pove, v čem bi naj bil kršen kazenski zakon in katera od kršitev iz 372. člena ZKP bi naj bila podana. Glede tega je pritožba neobrazložena in zato tudi ne more biti utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča pa ni podan niti v pritožbi obrazložen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Pritožba vztraja pri zagovoru obdolženca, da oškodovanke ni udaril ter zatrjuje, da to, kdo jo je udaril, ni bilo določno in jasno ugotovljeno. Izjave prič so neskladne in med seboj nasprotujoče, sodišče prve stopnje pa verjame izpovedbi oškodovanke, čeprav ta ne vzdrži kritične presoje. Nobenega dokaza pa tudi ni, da je bila oškodovankina denarnica vredna 5.000,00 SIT ter da je v njej oškodovanka imela 15.000,00 SIT.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, saj ga je prepričljivo s svojo izpovedbo ovrgla oškodovanka, za katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo prav nobenega razloga, zaradi katerega bi obdolženca po krivem obremenjevala, razen tega pa je obdolženec svoj zagovor tekom kazenskega postopka tudi bistveno spreminjal in s tem že sam po sebi vzbudil dvom v njegovo verodostojnost. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge, s katerimi zagovor obdolženca zavrača, sledi pa izpovedbi oškodovanke. Slednja je obravnavani dogodek opisala zelo podrobno, pri tem pa točno navedla vlogo vsakega od treh storilcev, tako obdolženca, kot tudi obeh mladoletnikov. Njena izpoved, ki je za razliko od obdolženčevega zagovora bila ves čas postopka enaka, je na sodišče prve stopnje utemeljeno naredila vtis verodostojnosti in zato je le-to nanjo pravilno oprlo svoje dejanske ugotovitve. Sicer pa obdolženčevega zagovora nista potrdila niti mladoletna storilca, ki sta bila zaslišana kot priči. To v razlogih napadene sodbe ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Le-to je utemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanke tudi glede tega, koliko denarja je imela v denarnici in koliko je bila ta vredna, čeprav oškodovanka svojih navedb ni mogla podkrepiti tudi s kakšnim materialnim dokazom. Ugotovilo je namreč, da je oškodovanka iskrena, da z ničemer ne pretirava v škodo obdolženca, pa tudi, da nima razloga, da bi to počela. Zato ji je tudi verjelo.

Na osnovi obrazloženega se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in je zato, ko graja pravilnost prvostopnega krivdnega izreka, neutemeljena.

Pritožba napada tudi prvostopno odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo načela individualizacije kazenskih sankcij, temveč je izhajalo iz "stališča stigmatizacije" obdolženca in ne njegove "resocializacije". Pritožba opozarja, da je sodišče dolžno ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za odmero kazni in jih v sodni odločbi posebej obrazložiti, odmera kazni pa mora doseči "generalno in specialno prevencijo", česar pa v napadeni sodbi ni zaslediti.

Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Načelo individualzacije kazenskih sankcij je mogoče razbrati iz določbe o odmeri kazni v 41. členu KZ in sodišče prve stopnje ga je dosledno upoštevalo. Kazen je obdolžencu odmerilo v mejah, ki so z zakonom predpisane za to kaznivo dejanje, pri tem pa je upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde, kakor tudi vse druge okoliščine iz drugega odstavka 41. člena KZ, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. To je povsem jasno razvidno iz razlogov napadene sodbe, v katerih sodišče prve stopnje podaja oceno vseh teh okoliščin (olajševalnih in obteževalnih). Generalno in specialno preventivni namen kazni, zlasti tudi resocializacija obdolženca, glede na nov koncept KZ, sodišče upošteva znotraj tako določene mere kazni, in sicer znotraj okvira, ki ga sicer določata teža kaznivega dejanja in stopnja storilčeve krivde. To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Zato ni prav nobenega utemeljenega razloga za spremembo izrečene kazni obdolžencu v korist. Časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, ki jo pritožba posebej izpostavlja, je v zadostni meri upoštevalo že sodišče prve stopnje, preostale okoliščine, na katere se tudi sklicuje, pa niso z ničemer izkazane oziroma potrjene.

Sicer pa ob vsem tem tudi ni prezreti, da ima obdolženčevo dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja ropa iz tretjega odstavka 213. člena KZ, za katero je zagrožena kazen zapora najmanj pet let, pa je njegova teža, čeprav ga je okrožno državno tožilstvo pravno opredelilo po prvem odstavku 213. člena KZ, kar je izrazito obdolžencu v korist, zelo velika.

Prvostopni izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelji na določbi drugega odstavka 105. člena ZKP in je posledica dejstva, da je bil obdolženec spoznan za krivega obravnavanega kaznivega dejanja. Temelj zanj je najti v prvostopnem krivdnem izreku, enako pa tudi njegovo višino, saj ta ustreza višini škode, ki je v opisu kaznivega dejanja.

Zato je pritožbeno stališče, da bi prvostopno sodišče oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom moralo napotiti na pravdo, povsem neutemeljeno. Če bi to storilo, bi s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi izrek sodbe nasprotoval sam sebi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa bodo izplačani iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

 


Zveza:

KZ člen 213, 213/1, 213, 213/1. ZKP člen 371, 371.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MTE2Mw==