VSM sodba Kp 754/99

Jedro

Da so bile izpovedbe drugih prič manj zanesljive, kažejo nasprotja v njihovih izjavah tako glede tega, ali jih je kdo vodil preko meje in koliko je bilo teh oseb, kakor tudi glede tega, kdo in kaj se je pogovarjal za prevoz z obdolžencem in koliko bi ta stal.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd. B. Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. B. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu zanj izreklo kazen pet mesecev zapora. Odločilo je, da ne prekliče pogojne obsodbe, izrečene obdolžencu s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 20/2-1997, opr. štev. K 80/86, zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ, ko sta mu bili določeni kazen dva meseca zapora in preizkusna doba dveh let, pač pa je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v ... z dne 17/12-1997, opr. štev. K 105/95, s katero sta mu bili prav tako določeni kazen dva meseca zapora in preizkusna doba dveh let.

Zatem je po tretjem odstavku 52. člena KZ, upoštevaje določeno kazen dva meseca zapora iz preklicane pogojne obsodbe in izrečeno kazen pet mesecev zapora, obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča ni podan.

Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Po stališču pritožbe je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, "povsem zgrešena in tudi nima podlage v izvedenem dokaznem postopku". Nobena od prič, razen B. B., obdolženca ne obremenjuje, izpovedba B. pa je zato, ker tako kot on ni izpovedal nihče drug, izmišljena.

Z navedenim stališčem in izvajanji pritožbe pa ni mogoče soglašati.

Res je, da so se izpovedbe prič, državljanov ZRJ, med seboj razlikovale, tako glede tega, na kakšen način so ilegalno prestopili državno mejo med Madžarsko in Slovenijo in ali jih je kdo vodil ter koliko oseb je to bilo, kakor tudi glede tega, kako je potekal vstop v obdolženčev osebni avto in kaj so se pri tem pogovarjali oziroma kaj so o prevozu mislile priče, vendar je iz vseh njihovih izpovedb le razbrati, da so organizirano in proti plačilu organizatorju ter izvajalcem skupinsko nezakonito prestopile državno mejo, zatem pa sedle v vozili, ki sta ju čakali, da ju odpeljeta v M., kjer bi storjene usluge plačale. Zato je sodišče prve stopnje na osnovi njihovih izpovedb, od katerih pa je bila izpovedba B. B. res najbolj podrobna, predvsem pa najbolj iskrena, obdolženca spoznalo za krivega storitve predmetnega kaznivega dejanja. Obdolženec se nikakor ni po naključju znašel z vozilom na kraju, kamor so po ilegalnem prestopu državne meje prišli državljani ZRJ, temveč je bil le del organizirane skupine, ki je spravila državljane ZRJ v Slovenijo in jih nameravala odpeljati dalje v Italijo. To je še najbolj verodostojno opisala prav priča B. B. in sodišče prve stopnje ji je, ker ni ugotovilo prav nobenega razloga, da bi priča po krivem obdolženca obremenjevala, utemeljeno verjelo in zlasti na njeno izpovedbo oprlo svoje dejanske ugotovitve. Da so bile izpovedbe drugih prič manj zanesljive, kažejo nasprotja v njihovih izjavah tako glede tega, ali jih je kdo vodil preko meje in koliko je bilo teh oseb, kakor tudi glede tega, kdo in kaj se je pogovarjal za prevoz z obdolžencem in koliko bi ta stal.

Sta pa to, da jih je v Sloveniji "čakal Jugo", ki ga je vozil obdolženec, razen B., povedala tudi A. A. in H. N., torej dva od treh preostalih državljanov ZRJ, ki so bili v tem avtu zaloteni s strani policije. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

Neutemeljena je tudi pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu, ki je predmetno kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi zaradi enakega kaznivega dejanja, zatem pa je bil za enako kaznivo dejanje še obsojen z zaporno kaznijo, kar vse je razvidno iz kazenske evidence (l. št. 64 in 73), izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Izrek pogojne obsodbe, glede na to, da sta bili obdolžencu doslej dve že izrečeni, nikakor ne pride v poštev, ker ni pričakovati, da bi zgolj opozorilo ob zagroženi kazni obdolženca odvrnilo od izvršitve kaznivih dejanj, za izrek denarne kazni pa niso podani pogoji, saj bi jo bilo mogoče izreči le z uporabo omilitvenih določil, za kaj takega pa pri obdolžencu ni najti posebnih tehtnih olajševalnih okoliščin. Tako se pokaže, da je izrečena kazen zapora povsem ustrezna, primerna pa je tudi njena višina glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ugotovljeno obteževalno okoliščino, to je obdolženčevo predkaznovanost. Olajševalnih okoliščin pa sodišče prve stopnje pri obdolžencu tako ni našlo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katre je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 442/2005
• VSL sodba I Kp 1154/99
• VSM sodba Kp 758/99