VSM sodba Kp 758/99

Jedro

Zagovornik nima prav, ko oporeka stvarni in krajevni pristojnosti prvostopnega sodišča. V času, ko je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, je bila zanj v zakonu zagrožena kazen zapora do treh let. Po 1. točki prvega odstavka 91. člena Zakona o sodiščih (ZS) so za sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let (razen izjem), pristojna okrajna sodišča. Sprememba KZ, ki je stopila v veljavo po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja (23/4-1999), ob tudi nekoliko spremenjenem opisu kaznivega dejanja zanj sicer predpisuje kazen zapora do petih let, kar ima za posledico, da sedaj o teh kaznivih dejanjih iz drugega in tretjega odstavka 311. člena KZ sodijo okrožna sodišča, vendar opisana sprememba v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Po določbi 3. člena KZ se namreč za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se ta po storitvi spremeni, pa se uporabi zakon, ki je milejši za storilca. Ker je spremenjeni KZ strožji za obdolženca, je pritožba zagovornika, ki stremi za tem, da bi mu sodilo okrožno sodišče, v nasprotju z določbo člena 3 KZ in v škodo obdolženca.

 

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje po drugem odstavku 311. člena KZ izreče kazen 6 (šest) mesecev zapora.

V preostalem se pritožba okrožnega državnega tožilca, pritožba obdolženčevega zagovornika pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen šest mesecev in 15 dni zapora. Skladno določbi prvega odstavka 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja dne 4/9-1998 od 17.50 do 21.45 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

Proti tej sodbi sta se pritožila: - okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in obdolžencu izreče primerno višjo kazen zapora; - obdolženčev zagovornik pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici katere naj bi bilo "kršeno materialno pravo", s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Pritožba okrožnega državnega tožilca ima prav, ko ugotavlja, da je prvostopno sodišče s tem, ko je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo kazen šest mesecev in 15 dni zapora, kršilo kazenski zakon, in sicer določbo petega odstavka 37. člena KZ. Ta določa, da se zapor izreka na cela leta in cele mesece, le zapor do šestih mesecev pa tudi na cele dni. Navedeno pomeni, da zapora nad šest mesecev ni mogoče izreči na cele dni, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki jo je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je napadeno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo, da ta sedaj ustreza že citirani določbi petega odstavka 37. člena ZKP. V tem delu je torej pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Kršitev kazenskega zakona ("materialnega prava"), kot jo uveljavlja pritožba zagovornika, pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Zato zagovornikova pritožba iz navedenega pritožbenega razloga ni utemeljena.

Izrek prvostopne sodbe nima nobenih takih pomanjkljivosti, ki bi kazale na obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik smiselno uveljavlja s trditvijo, da je "dispozitiv prvostopne sodbe nesklepčen". Zato je pritožba, ki sicer izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tudi iz tega razloga neutemeljena.

Zagovornik nima prav tudi, ko oporeka stvarni in krajevni pristojnosti prvostopnega sodišča. V času, ko je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, je bila zanj v zakonu zagrožena kazen zapora do treh let. Po 1. točki prvega odstavka 91. člena Zakona o sodiščih (ZS) so za sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let (razen izjem), pristojna okrajna sodišča. Sprememba KZ, ki je stopila v veljavo po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja (23/4-1999), ob tudi nekoliko spremenjenem opisu kaznivega dejanja zanj sicer predpisuje kazen zapora do petih let, kar ima za posledico, da sedaj o teh kaznivih dejanjih iz drugega in tretjega odstavka 311. člena KZ sodijo okrožna sodišča, vendar opisana sprememba v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Po določbi 3. člena KZ se namreč za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se ta po storitvi spremeni, pa se uporabi zakon, ki je milejši za storilca. Ker je spremenjeni KZ strožji za obdolženca, je pritožba zagovornika, ki stremi za tem, da bi mu sodilo okrožno sodišče, v nasprotju z določbo člena 3 KZ in v škodo obdolženca.

Pritožba ugovarja tudi krajevni pristojnosti prvostopnega sodišča, pri tem pa ne pove, zakaj to naj ne bi bilo krajevno pristojno. Po prvem odstavku 26. člena ZKP je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno.

Iz izreka prvostopne sodbe izhaja, da je to v obravnavanem primeru bilo na relaciji Dolina - Dolnjni Lakoš, kar vse je na območju Okrajnega sodišča v ... Pa tudi sicer bi zagovornik ugovor krajevne pristojnosti smel podati le do začetka glavne obravnave (člen 441 ZKP). Iz navedenih razlogov so njegova pritožbena izvajanja neutemeljena.

Zagovornikovi pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Trditev v pritožbi zagovornika, da je obdolženec v obravnavano kaznivo dejanje privolil po izrecnem nagovarjanju in po predhodnem dogovoru s policistom PP v ... K. L., imenovanem "Lajči", nima opore v zagovoru obdolženca. Slednji je namreč na glavni obravnavi povedal, da v konkretnem primeru ni sodeloval z nobenim policistom (l. št.

36). Zato ta trditev in vsa preostala, na njej temelječa pritožbena izvajanja zagovornika, ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. V posledici tega tudi ni nobenega razloga za dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem omenjenega policista in obdolženčeve žene, ki bi naj nekaj vedela o tem dogovoru, za kar se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi okoliščine, ki potrjujejo, da se obdolženec ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez državno mejo Republike Slovenije in da to počne iz koristoljubnosti ter v organizirani skupini, saj je za vse to v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki so v skladu z izvedenimi dokazi. Zato pritožbena izvajanja zagovornika, ki zgolj načelno, in še to le v okviru graje prvostopnega izreka, zavračajo pravilnost navedenih ugotovitev, niso sprejemljiva.

Po obrazloženem se pokaže, da zagovornikova pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in je zato pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

Po pritožbi okrožnega državnega tožilca in skladno z določbo 386. člena ZKP, po kateri pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo, razen tiste, ki jo je narekovala ugotovljena kršitev kazenskega zakona. Izrečena kazen šest mesecev zapora namreč ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in tudi prejšnjemu življenju ter osebnosti obdolženca. Pri njeni odmeri so v zadostni meri prišle do izraza tudi ugotovljene olajševalne okoliščine, kakor tudi ugotovljena obteževalna okoliščina, na katero sedaj znova opozarja pritožba okrožnega državnega tožilca.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je bilo z odločbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 442/2005
• VSL sodba I Kp 1154/99
• VSM sodba Kp 754/99