VSM sodba Kp 779/99

Jedro

Obdolženčevo sposobnost razsojanja in obvladovanja v času, ko je vbrizgal heroin pokojnemu oškodovancu, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenke nevropsihiatrične stroke in slednja pri obdolžencu ni ugotovila nič takega, kar bi bistveno vplivalo na njegovo prištevnost.

 

Izrek

Pritožba zagovornice obd. R. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki iz nagrada njegove zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. R. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanje uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je skladno z določbo prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, in sicer od 21.01.1999 od 9.00 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa odločilo, da obremenjujejo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa da napadeno sodbo spremeni in obdolžencu izreče bistveno nižjo kazen oziroma milejšo kazensko sankcijo.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obdolženčevo zagovornico in višjega državnega tožilca. Oba sta se seje tudi udeležila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

V zbranem dokaznem gradivu je imelo zanesljivo podlago za zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, tak zaključek pa je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi sklepi napadene sodbe, ki jih pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo niti malo omajati.

Jedro pritožbe je v zatrjevanju, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo subjektivnega dejanskega stanu obravnavanega kaznivega dejanja, tako v pogledu obdolženčeve sposobnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, kakor tudi njegove sposobnosti presoditi protipravnost dejanja. Pritožba namreč trdi, da je obdolženec kaznivo dejanje storil pod močnim vplivom mamil in brez volje, da se upre pokojnemu oškodovancu, ki je od njega izsiljeval vbrizg mamila, pa tudi brez zavesti, da je to protipravno, ker je posoja ali prodaja mamil med narkomani normalna in običajna in je ne štejejo za prepovedano.

Z navedenimi trditvami pa ni mogoče soglašati. Obdolženčevo sposobnost razsojanja in obvladovanja v času, ko je vbrizgal heroin pokojnemu oškodovancu, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenke nevropsihiatrične stroke in slednja pri obdolžencu ni ugotovila nič takega, kar bi bistveno vplivalo na njegovo prištevnost. Glede mamila, ki ga je zaužil tik pred obravnavanim dejanjem, je v svojem izvedenskem mnenju izrecno zapisala, da na obdolženca ni pomembno učinkovalo in da je šlo takrat pri njem za stanje, ki ga je vajen, tako svojo ugotovitev pa je tudi ustrezno strokovno obrazložila. Zato kakršenkoli dvom o tem, ali je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja prišteven, ki ga skuša vnesti pritožba, ni utemeljen. Sicer pa je izvedenka zaslišana na glavni obravnavi povedala tudi to, da je obdolženec v času storitve kaznivega dejanja razumel, kaj počne in se imel v oblasti, dodatno pa je pojasnila, da je bil sposoben oškodovancu odkloniti mamilo, pa čeprav težko. Tako je dala odgovore na prav vsa vprašanja, ki jih pritožba sedaj prikazuje kot neodgovorjena ali pa jih znova problematizira. Kar zadeva obstoj zavesti pri obdolžencu, da je takšno ravnanje, kot mu je očitano, protipravno, pa je potrebno povedati, da narkomani na ta dejanja res mogoče gledajo na sebi lasten način, vendar pa so dobro seznanjeni s tem, da je omogočanje uživanja mamil drugemu kaznivo dejanje. Obdolženec v svojem zagovoru tega ni zanikal. Tako so vsa pritožbena izvajanja o tem, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje v subjektivnem smislu ni dokazano, docela v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom.

Pritožba nima prav tudi, ko trdi, da ni dokazano, da je odmerek mamila, ki ga je obdolženec vbrizgal pokojnemu oškodovancu, povzročil oškodovančevo smrt ali pa k njej vsaj doprinesel. Demantira jo mnenje izvedenca dr. K., v katerem ugotavlja, da je vzrok smrti bil skupni - sinergistični toksični učinek vbrizganega mamila in zaužitega alkohola. Pokojni je imel v krvi 0,19 mg/l morfina, ki je razpadni produkt opioidov (tudi heroina), v urinu pa morfin ni bil prisoten.

To po izvedencu pomeni, da je smrt nastopila zelo hitro po vbrizganju mamila, ker se to še ni uspelo presnoviti in začeti izločati v urin.

Zdravil oziroma njihovih presnovkov v pokojnikovi krvi v času smrti niso našli, pa so zato odpadla tudi namigovanja o tem, da so tudi ta lahko vzrok za smrt. Navedeno pomeni, da je bil vzrok smrti oškodovanca v dokaznem postopku pojasnjen in zato pritožba nima prav ko to zanika, še manj pa ko nakazuje možnost, da je pokojni oškodovanec umrl zgolj zaradi popitega alkohola. V nasprotju z zagovorom obdolženca pa so tista izvajanja pritožbe, ki govore o tem, da bi si pokojni oškodovanec lahko tudi sam vbrizgal mamilo.

Obdolženec je namreč povedal, da je oškodovanec njemu dejal, da si sam mamila še nikoli ni vbrizgal, ampak so mu ga vedno drugi, ker se je bal, da ne bo zadel žilo (l. št. 8). Na meji pritožbene resnosti pa je nadaljnja trditev pritožbe, da samo dejstvo, da je vbrizgal heroin oškodovancu, ne pomeni, da mu je obdolženec s tem drugemu omogočil uživanje mamila. Gre namreč za najbolj direkten način storitve opisanega kaznivega dejanja.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bi naj imela za posledico kršitev kazenskega zakona, ni utemeljena.

Pritožba graja tudi prvostopno odločbo o kazenski sankciji in predlaga izrek bistveno nižje kazni oziroma milejše kazenske sankcije. Vendar pritožba tudi tokrat nima prav. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazen. Pri njeni odmeri je v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih pritožba sedaj ponavlja, in sicer obdolženčevo odkrito priznanje in obžalovanje dejanja, dejstvo, da je bil takrat star šele 19 let in da izhaja iz neurejenih družinskih razmer, ker ga je mati že kot otroka zapustila, prevelikega poudarka pa ni dalo niti obtoževalnim okoliščinam, to je njegovi predkaznovanosti pred sodiščem in temu, da so posledice storjenega dejanja bile hude, saj je oškodovanec po vbrizgu heroina umrl. Po oceni pritožbenega sodišča prav slednja okoliščina daje dejanju obdolženca posebno težo, zaradi česar ni razlogov za kakršnokoli spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Prezreti namreč ni, da je bil obdolženec pred obravnavanim dejanjem večkrat opozorjen s strani M. D., naj oškodovancu ne vbrizga heroina, ko je ta pod vplivom alkohola, ker oboje ne gre skupaj in je nevarno in da mu je tudi obljubil, da tega ne bo storil, pa obljube ni držal. In čeprav se obdolžencu ne očita pozvročitev smrti iz malomarnosti (člen 129 KZ), torej krivde za nastalo posledico, pa je dejstvo, da je do take posledice vendarle prišlo, sodišče prve stopnje obdolžencu pravilno štelo kot obteževalno okoliščino. Ob vsem navedenem pa je upoštevati tudi to, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v njegovi najtežji obliki, to je z neposrednim vbrizgom heroina oškodovancu, ne pa morebiti zgolj z dajanjem prostorov za uživanje mamil na razpolago ali podobnim, s čimer je tudi mogoče tako dejanje izvršiti. Zato je izrečena kazen povsem primerna.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Obdolženec je brez zaposlitve in dohodkov, sedaj se nahaja v priporu in bo moral prestati izrečeno zaporno kazen, zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice pa odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1737/2004
• VSL sodba I Kp 1143/99
• VSL sodba Kp 1455/93