VSM sodba Kp 427/99

Jedro

Zagovornik obdolženca se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, pri tem pa ne navede razlogov in tudi ne oblikuje končnega predloga. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd. V. M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdeset tisoč 00/100) SIT.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. V. M.

za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po določilu 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer povprečnino v znesku 35.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da jo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni dejanskega stanja ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno, ker so bila vsa odločilna dejstva v sodbi pravilno in popolno ugotovljena. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam izpodbijane sodbe in na podlagi teh napravljenim dejanskim in pravnim zaključkom, ki so skladni z rezultati dokaznega gradiva, ki je bilo izvedeno na glavni obravnavi in tudi pravilno ocenjeno. Zato pritožbeno sodišče sprejema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja naslednje: Bistvo pritožbenih izvajanj je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da je bilo zadnje steklo avtomobila poškodovano v posledici trčenja S. vozila v njegovo in graji dokazne ocene prvostopnega sodišča, ko takemu zagovoru obdolženca ni verjelo in ko je sledilo izpovedbam prič. Obdolženčev zagovornik pa v pritožbi še predlaga, da sodišče zasliši izvedenca prometne stroke, ki bo lahko ovrgel ali potrdil navedbe priče M. S..

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Obdolženčev zagovor v smeri zanikanja izvršitve kaznivega dejanja je kot nesprejemljiv pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje in v napadeni sodbi navedlo vrsto tehtnih in prepričljivih razlogov, zakaj mu ni mogoče verjeti. Dokazno oceno je utemeljeno oprlo na izpovedbe prič D. S., M. H., R. R. in M. S.. D. S. je prepričljivo in podrobno opisal kako se je zaletel s svojim avtomobilom v obdolženčevega, kako je izstopil, pogledal poškodbe, pri tem pa ugotovil, da je poškodoval spodnji del desnega zadnjega blatnika obdolženčevega vozila in ni ugotovil, da bi bilo poškodovano tudi steklo zadnjih vrat. Policista H. in R. sta si prišla vozilo ogledati na obdolženčevo obvestilo o poškodovanju in prav tako nista ugotovila poškodbe stekla zadnjih vrat avtomobila. Priča M. S. pa je ugotovil poškodovanje zadnjega desnega blatnika v zgorjnjem delu v višini 75 cm in spodnjem delu v višini 45 cm in zaklučuje, da obe poškodbi nista mogli nastati z istim vozilom, ter da zgornje poškodbe ni mogoče povzročiti z osebnim avtom Zastava 750. Ugotovil je tudi, da do pretegnitve materiala ni prišlo, sicer pa je steklo zadnjih vrat montirano s tesnilom in bi se steklo ob udarcu zlomilo takoj in ne z zakasnitvijo. V tej zvezi je potrebno poudariti, da priča M. S. v času, ko je obdolženec pripeljal avto na ogled in ocenitev, ni vedela za sum kaznivega dejanja goljufije, saj se je le-to ugotovilo šele na podlagi strokovnih ugotovitev te priče. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ko skuša prikazati, da je priča M. S. ravnal pristransko, ker je zaposlen pri zavarovalnici. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prav neverjetno, da obdolženec naslednje jutro, ko je kot zagotavlja, ugotovil, da je zlomljeno tudi steklo zadnjih vrat, ni takoj ponovno obvestil policije, ki bi lahko z ogledom njegovo ugotovitev potrdila, tega pa ni storil še mesec in pol po ugotovitvi, čeprav je policijo obvestil o prvih poškodbah takoj. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

Po obrazloženem je pritožba obdolženčevega zagovornika, vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Zagovornik obdolženca se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, pri tem pa ne navede razlogov in tudi ne oblikuje končnega predloga. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija namreč po vrsti in višini povsem ustreza teži obravnavanega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in tudi osebnosti obdolženca ter njegovemu prejšnjemu življenju.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, povprečnina pa je bila odmerjena po kriterijih iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 440/99
• VSK sodba Kp 496/99
• VSM sodba Kp 660/99