VSM sodba Kp 638/99

Jedro

Pritožba zgolj ponavlja zagovor obdolženca, katerega je za nesprejemljivega pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje in je v napadeni sodbi navedlo številne tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti.

 

Izrek

Pritožba obd. M. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen tri mesece zapora. Odločilo je še, da je dolžan oškodovancu Z. K. plačati znesek 1,200.000,00 SIT, s presežkom 300.000,00 SIT pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženec. Iz njegove pritožbe je razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zenesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Pritožba zgolj ponavlja zagovor obdolženca, katerega je za nesprejemljivega pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje in v napadeni sodbi navedlo številne tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. Svoje dejanske ugotovitve je utemeljeno oprlo na izpovedbe oškodovanca, saj so te bile skladne z ostalim dokaznim gradivom.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni našlo nobenega razloga, zaradi katerega naj bi oškodovanec po krivem obremenjeval obdolženca. Prav nasprotno, oškodovanec je pokazal veliko mero strpnosti in razumevanja do obdolženca, saj je v pričakovanju, da mu bo ta le vrnil izposojeni kombi ali pa vsaj izročil zanj prejeti denar, dolgo odlašal z vložitvijo kazenske ovadbe, to pa je vložil šele, ko je uvidel, da obdolženec ne namerava storiti ničesar od navedenega. Da oškodovanca obdolženec ni pooblastil za prodajo svojega vozila, temveč mu ga je le posodil za vožnjo, kakor je ves čas kazenskega postopka zatrjeval oškodovanec, potrjuje vrsta okoliščin, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zlasti pa dejstvo, da je obdolženec vozilo prodal kot svoje, ne pa kot oškodovančevo, kar bi nedvomno storil, če bi bil resničen njegov zagovor. Da je vozilo prodal kot svoje je razvidno iz kupoprodajne pogodbe z dne 28.5.1998 in iz izpovedi kupca A. S. , da mu je pri prodaji obdolženec dejal, da je to vozilo zamenjal z oškodovancem. Če bi vozilo prodajal za oškodovanca, kot trdi obdolženec, ne bi imel razloga, da S. natvezi zgodbo o zamenjavi vozila z oškodovancem, tega pa bi navedel kot prodajalca v kupoprodajni pogodbi. S tem, ko se je izdajal za lastnika vozila, je zavedel S. , da je sklenil z njim kupoprodajno pogodbo, oškodovanca pa oškodoval za vrednost vozila. Sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno ni verjelo tudi tedaj, ko je zatrjeval, da je oškodovancu izročil del kupnine. Glede tega je namreč obdolženec v svojem zagovoru prihajal v nasprotja, za tak zagovor ni ponudil nobenega materialnega dokaza, oškodovanec pa ga je odločno zavrnil.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in je zato pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Prvostopno odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo glede na določbe 386. člena ZKP, po kateri pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti že predkaznovanega obdolženca.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

Ker je obdolženec brez zaposlitve in brez dohodkov, prestajati pa bo moral zaporno kazen, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 912/99
• VSL sodba I Kp 57/2005
• VSL sodba I Kp 814/99