VSM sodba Kp 703/99

Jedro

Iz ugotovljenega poteka dogodkov izhaja povsem zanesljivo, da je obdolženec deloval v okviru organizirane skupine, ki je bila sestavljena iz najmanj treh oseb, katerih vloge so bile porazdeljene.

Obdolženčevo ravnanje, ko je čakal na slovenski strani meje in prevzel tujce z nalogo, da jih prepelje v notranjost države, ima tedaj vse znake kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo iz drugega odstavka 311.člena KZ.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo iz drugega odstavka 311.člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po določbah 49.člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 23.12.1997 od 8.ure do 14.ure. V skladu z določbo četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1.do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona.

Obdolženčev zagovornik se je pritožil proti takšni sodbi "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlaga spremembo napadene sodbe iz obsodilne v oprostilno, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje ali pa za izrek pogojne obsodbe z daljšo preizkusno dobo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožba ni opredelila glede tega, katere konkretne kršitve bi naj bile podane. To pa ni razvidno niti iz pritožbene obrazložitve. Ker pa pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (1. in 2.točka prvega odstavka 383.člena ZKP) ni ugotovilo niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niti kršitev kazenskega zakona, je zgolj pavšalno sklicevanje na ta pritožbena razloga brez podlage.

Tudi dejanskega stanja sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Pravilno je namreč ocenilo zbrano dokazno gradivo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, nanašajočimi se na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dodaja: Pritožbeni očitek o neprepričljivosti in zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano z izpovedbami prič V. M., H. D. in T. J., ni utemeljen. Prav tako pa tudi ne nadaljnja pritožbena izvajanja, ki nakazujejo na neskladnost njihovih izpovedb ter na pomanjkanje dokazne podlage za zaključek, da je obdolženec deloval v sklopu organizirane skupine, in da pri njem ni bilo naklepnega ravnanja. Nasprotno temu so navedene priče skladno izpovedale o tem, koliko oseb je sodelovalo pri njihovem spravljanju preko madžarsko - slovenske meje, pri čemer je obdolženec čakal na slovenski strani meje in jih v notranjost države odpeljal s kombi vozilom. Iz tako ugotovljenega poteka dogodkov izhaja povsem zanesljivo, da je obdolženec deloval v okviru organizirane skupine, ki je bila sestavljena iz najmanj treh oseb, katerih vloge so bile porazdeljene. Obdolženčevo ravnanje, ko je čakal na slovenski strani meje in prevzel tujce z nalogo, da jih prepelje v notranjost države, ima tedaj vse znake kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo iz drugega odstavka 311.člena KZ. Pri tem je zgrešena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev tudi na izpovedbe ilegalno preko meje spravljenih Kitajcev, ki po podatkih spisa niso bili zaslišani. Očitno je, da pritožba napačno razume navedbo četrtega odstavka na 3. strani obrazložitve prvostopne sodbe. Iz tega dela obrazložitve namreč dovolj jasno sledi, da ima sodišče prve stopnje v mislih izpovedbe prič V. M, H. D. in T. J.. Ni tedaj nobene podlage za zaključek, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaze, ki niso bili izvedeni.

Glede na navedeno, in ker je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, pravilen, je bilo treba proti krivdnemu izreku naperjeno pritožbo zavrniti.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je tudi pokazal, da ni utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter vse ostale okoliščine, v katerih ga je storil in mu izreklo po vrsti in višini primerno kazen. Edini ugotovljeni olajševalni okoliščini, ki se nanaša na skrb za dva mladoletna otroka, je dalo ustrezen poudarek, medtem ko obdolženčeve kaznovanosti za kaznivo dejanje iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 251.člena KZ ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Upravičeno pa je poudarilo, da so kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo pogosta, kar ob vsem ostalem vsekakor zahteva izrekanje ustrezno strogih kazenskih sankcij. Glede na to in ob dejstvu, da pritožba ne navaja nobenih takšnih konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na izrek milejše kazenske sankcije, ji tudi v tem delu ni bilo moč slediti.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena KZ, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391.člen ZKP).

Iz istih razlogov, kakor sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).

 

Obrazložitev

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo iz drugega odstavka 311.člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po določbah 49.člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 23.12.1997 od 8.ure do 14.ure. V skladu z določbo četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1.do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona.

Obdolženčev zagovornik se je pritožil proti takšni sodbi "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlaga spremembo napadene sodbe iz obsodilne v oprostilno, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje ali pa za izrek pogojne obsodbe z daljšo preizkusno dobo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožba ni opredelila glede tega, katere konkretne kršitve bi naj bile podane. To pa ni razvidno niti iz pritožbene obrazložitve. Ker pa pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (1. in 2.točka prvega odstavka 383.člena ZKP) ni ugotovilo niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka niti kršitev kazenskega zakona, je zgolj pavšalno sklicevanje na ta pritožbena razloga brez podlage.

Tudi dejanskega stanja sodišče prve stopnje v tej zadevi ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Pravilno je namreč ocenilo zbrano dokazno gradivo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, nanašajočimi se na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dodaja: Pritožbeni očitek o neprepričljivosti in zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano z izpovedbami prič V. M., H. D. in T. J., ni utemeljen. Prav tako pa tudi ne nadaljnja pritožbena izvajanja, ki nakazujejo na neskladnost njihovih izpovedb ter na pomanjkanje dokazne podlage za zaključek, da je obdolženec deloval v sklopu organizirane skupine, in da pri njem ni bilo naklepnega ravnanja. Nasprotno temu so navedene priče skladno izpovedale o tem, koliko oseb je sodelovalo pri njihovem spravljanju preko madžarsko - slovenske meje, pri čemer je obdolženec čakal na slovenski strani meje in jih v notranjost države odpeljal s kombi vozilom. Iz tako ugotovljenega poteka dogodkov izhaja povsem zanesljivo, da je obdolženec deloval v okviru organizirane skupine, ki je bila sestavljena iz najmanj treh oseb, katerih vloge so bile porazdeljene. Obdolženčevo ravnanje, ko je čakal na slovenski strani meje in prevzel tujce z nalogo, da jih prepelje v notranjost države, ima tedaj vse znake kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo iz drugega odstavka 311.člena KZ. Pri tem je zgrešena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev tudi na izpovedbe ilegalno preko meje spravljenih Kitajcev, ki po podatkih spisa niso bili zaslišani. Očitno je, da pritožba napačno razume navedbo četrtega odstavka na 3. strani obrazložitve prvostopne sodbe. Iz tega dela obrazložitve namreč dovolj jasno sledi, da ima sodišče prve stopnje v mislih izpovedbe prič V. M, H. D. in T. J.. Ni tedaj nobene podlage za zaključek, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaze, ki niso bili izvedeni.

Glede na navedeno, in ker je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, pravilen, je bilo treba proti krivdnemu izreku naperjeno pritožbo zavrniti.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je tudi pokazal, da ni utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter vse ostale okoliščine, v katerih ga je storil in mu izreklo po vrsti in višini primerno kazen. Edini ugotovljeni olajševalni okoliščini, ki se nanaša na skrb za dva mladoletna otroka, je dalo ustrezen poudarek, medtem ko obdolženčeve kaznovanosti za kaznivo dejanje iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 251.člena KZ ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Upravičeno pa je poudarilo, da so kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo pogosta, kar ob vsem ostalem vsekakor zahteva izrekanje ustrezno strogih kazenskih sankcij. Glede na to in ob dejstvu, da pritožba ne navaja nobenih takšnih konkretnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na izrek milejše kazenske sankcije, ji tudi v tem delu ni bilo moč slediti.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena KZ, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391.člen ZKP).

Iz istih razlogov, kakor sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1442/98
• VSK sklep Kp 442/2005
• VSL sodba I Kp 1154/99