VSM sodba Cpg 544/98

Jedro

S plačilom odškodnine svojemu delavcu je tožeča stranka izpolnila obveznost toženke (iz naslova obveznega zavarovanja vozila povzročitelja škode), zato je izpolnjena terjatev v celoti prešla na tožnico (po pravnem pravilu prvega odstavka člena 299 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

 

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Toženka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Po sodbi okrožnega sodišča je toženka dolžna plačati tožnici 1,100.863,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1992 dalje in ji povrniti 257.100,00 SIT pravdnih stroškov tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1998 dalje, vse pa v 15 dneh pod izvršbo.

Citirano sodbo toženka izpodbija s pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Zavzema se za njeno razveljavitev zaradi ponovnega odločanja pred prvo stopnjo. Priglaša takso za pritožbo.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvega pritožbenega razloga tožena stranka ni uspela uveljaviti, saj ga ne utemelji niti z eno samo besedo in je torej samo pavšalen.

Absolutnih kršitev, torej tistih, ki se upoštevajo uradoma, pa pregled na pritožbeni stopnji ni odkril.

Obseg ugotovljenih odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi glede temelja tožbenega zahtevka, torej vzročne zveze med škodnim dogodkom iz 11.1.1983 in posledicami "ugotovljenimi" v letu 1989 in obravnavanimi v postopku pred delovnim sodiščem, je zadoščal za razsojo o regresnem zahtevku tožnice, ki po višini ni bil sporen vse do vložitve pritožbe. Neskladja v izvedeniških mnenjih med nevropsihiatrom in kirurgom travmatologom, na katere je opozorilo pritožbeno Delovno sodišče v Ljubljani pri razveljavitvi prvostopne odločbe nižjega sodišča, je prvostopno sodišče v tej zadevi razrešilo s postavitvijo tretjega izvedenca, tudi travmatologa, čeprav je glavno obravnavo dne 23.4.1997 preložilo prav zaradi pritegnitve izvedenca nevrologa. Odredbo o postavitvi tretjega izvedenca kirurga travmatologa dr. S.Ž. je tožena stranka sprejela, taki postavitvi ni ugovarjala, po prejetem mnenju pa je svoje nezadovoljstvo konkretizirala samo z zapisom v pripravljalni vlogi, "da ga žal ne more akceptirati" in za orientacijo znova opozorila na navedbe dr.

Pena v njegovem strokovnem mnenju (podanem po njenem naročilu pred pravdo). Novega izvedenca ni predlagala, še več tudi razpisane obravnave se ni udeležila. Toda k temu izvedeniškem mnenju, v katerem so naposled zadovoljivo pojasnjene razlike v prejšnjih dveh izvedeniških mnenjih, o sporni vzročni zvezi in ob uporabi večine anamnestičnih podatkov in strokovnih opredelitev pri zdravljanju oškodovanca, vključno nevrologa, dr. A.S., ki je ob kontrolnem pregledu dne 8.11.1989 zapisal, da je anamnestično pacient le enkrat, to je leta 1983, utrpel poškodbo glave, kar je osnovni vzrok (diagnosticirani bolezni zaradi katere se je pacient zdravil v njegovi ambulanti), tudi pritožbeno sodišče ni moglo najti pomanjkljivosti.

Višini tožbenega zahtevka v izpodbijani sodbi tožena stranka oporeka šele v pritožbi in gre torej za pritožbeno novoto, ki se v gospodarskih sporih, kakršen je obravnavana zadeva, lahko uveljavlja le ob pogojih iz člena 496a/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki pa se jih pritožba niti ne dotakne, zato se tako pritožbeno novoto ni bilo mogoče ukvarjati. Tožbeni zahtevek na prvi stopnji tudi po videnju pritožbenega sodišča ni bil sporen, ne v celoti, ne po posameznih postavkah odškodnine (zmanjšanje življenjskih sposobnosti in strahu), zajetih v odškodnini, ki jo je tožeča stranka izplačala svojemu delavcu - oškodovancu (po nepravnomočni odločbi delovnega sodišča in kasneje razveljavljeni). V odgovoru na tožbo in v dveh kasnejših vlogah je tožena stranka opozarjala le na že izplačano odškodnino v letu 1983 zato ni uvidela razlogov za plačilo odškodnine za nadaljnjo škodo, ki se je pojavila šele v letu 1989, in ki bi jo naj tožnica izplačala na lastno pest. Njenega predloga zgolj po zavrnitvi tožbenega zahtevka ni mogoče presojati kot zatrjevanje dejstev in predlaganje dokazov, s katerimi bi izpodbijala navedbe in dokaze tožnice, ki pa so izkazane tako po temelju kakor tudi višini izplačanega tožbenega zahtevka.

Tudi uporabljeno pravo v izpodbijani sodbi ni neustrezno, saj je s plačilom odškodnine svojemu delavcu, tožeča stranka izpolnila obveznost toženke (iz naslova obveznega zavarovanja vozila povzročitelja škode), zato je izpolnjena terjatev v celoti prešla na tožnico (po pravnem pravilu prvega odstavka člena 299 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sicer pa pritožba ni navedla niti ene same pravne norme, ki bi naj bila v izpodbijani sodbi uporabljena zmotno, zato je prvostopna odločitev potrjena po členu 368 ZPP, in s priglašenimi pritožbenimi stroški zato ni bilo mogoče obremeniti nasprotne stranke.

Določbe ZPP/77 so bile v tej odločbi uporabljene po prehodni določbi člena 498 veljavnega ZPP/99.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014