<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba Kp 451/97

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:1997:KP.451.97
Evidenčna številka:VSM30006
Datum odločbe:06.11.1997
Področje:kazensko materialno pravo
Institut:umor na zahrbten način - bistveno zmanjšana prištevnost - zvišanje zaporne kazni

Jedro

Za storitev kaznivega dejanja umora na zahrbten način ni potrebno, da storilec v naprej zvijačno, pretkano in na goljufiv način oškodovanca spravi v položaj, da se ta ne bo mogel braniti, temveč zadostuje, da storilec izrabi zaupanje oškodovanca in dejanje stori tako, da se oškodovanec ne more braniti, saj nima možnosti, da bi zaznal delovanje obdolženca.

 

Izrek

: Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. V.J.

na prvi stopnji izrečena kazen za kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega v zvezi s prvim odstavkom 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ zviša z 8 let zapora na 11 (enajst) let zapora, v posledici tega pa se zviša še po členu 47 in po drugem odstavku 48. člena KZ izrečena enotna kazen z 8 let in dva meseca zapora na 11 (enajst) let in 2 (dva) meseca zapora.

Pritožba zagovornice obd. V.J. se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. V.J. se na osnovi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. V.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega v zvezi s prvim odstavkom 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu zanj z uporabo omilitvenih določb iz 1. točke 42. člena KZ izreklo kazen 8 let zapora. Za tem je po določbi prvega odstavka 110. člena KZ preklicalo pogojni odpust obdolženca s prestanja kazni zapora po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 14. 1. 1996, opr. štev. K 185/95 in mu po določbi tretjega odstavka 110. člena KZ, z upoštevanjem dela izrečene kazni po tej sodbi, ki je še ni prestal, in sicer v času od 31. 12. 1996 do 28. 3. 1997 ter kazni 8 let zapora, izrečene z obravnavano sodbo, po določbah člena 47 in drugega odstavka 48. člena KZ izreklo enotno kazen 8 let in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 22. 3. 1997 od 6.55 ure dalje. Po členu 69 KZ je odločilo, da se obdolžencu odvzame sekira, ki je bila uporabljena pri kaznivem dejanju in da se mu odvzamejo zasežena oblačila. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in plačila stroškov ter nagrade njegove zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti.

Zoper to sodbo sta se pritožila: -okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolžencu izreče višjo zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in nato še višjo enotno zaporno kazen in -obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, oz. podrejeno, da jo tako spremeni, da obdolžencu izrečeno kazen zniža.

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je zagovornica podala odgovor, v katerem predlaga, da se ta pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo obdolženca, njegovo zagovornico in višjega državnega tožilca. Vsi so se seje tudi udeležili.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Pritožba zagovornice ni utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornica uveljavlja, ne da bi navedla, katera konkretna kršitev bi naj bila podana in v čem bi naj ta tudi bila. Tako v pritožbi ne navaja, za katero kršitev iz 371. člena ZKP bi naj šlo, niti ne obrazlaga obstoja kakšne takšne kršitve. Pritožbeno sodišče pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki bi bila upoštevna po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Z razlogi, s katerimi v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pa zagovornica dejansko graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi namreč, da ni dokazov o subjektivnem elementu zahrbtnosti obdolženca, zaradi česar bi naj bila zgrešena tudi pravna kvalifikacija njegovega dejanja. Kršitev kazenskega zakona pritožnica torej uveljavlja kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni mogoče. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon ali pa ga sploh ne uporabi. Take kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Dejanje obdolženca, kot je opisano v izreku napadene sodbe, ima prav vse zakonske znake kaznivega dejanja umora iz 1. točke drugega v zvezi s prvim odstavkom 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, kar pomeni, da je bil kazenski zakon na ugotovljeno dejansko stanje v napadeni sodbi pravilno uporabljen.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je obdolženca spoznalo za krivega in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, glede na pritožbena izvajanja zagovornice pa dodaja: Bistvo pritožbe zagovornice je v trditvi, da ni dokazano, da bi obdolženec deloval zvijačno, zahrbtno, pretkano in goljufivo, kar vse so subjektivne okoliščine, ki so potrebne, da je obdolženca mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja umora na zahrbten način, pa tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obdolženčevo prištevnost, ker je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju dr. P. , v katerega pravilnost obramba dvomi.

Takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženec B.N. vzel življenje na zahrbten način in je tako svojo ugotovitev v napadeni sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo. Oporo zanjo je našlo tako v obstoju objektivne okoliščine, da je obdolženec oškodovanca ubil, ko je ta spal in se ni mogel braniti, kakor tudi v obstoju subjektivnih okoliščin, in sicer, da je obdolženec izkoristil zaupanje oškodovanca, ki ga je v stanovanje povabil, ga pogostil in mu tudi obljubil prenočišče ter zlasti v dejstvu, da je ravnal pretkano. Za slednje je oporo našlo v obdolženčevem govorenju neposredno pred storitvijo kaznivega dejanja, ko je A.T. govoril, kako je lahko bil B.N. tak "prasec", da je šel k njegovi "ženi" v času, ko je bila doma sama, in da mu tega nikoli ni odpustil. Navedene besede, katerim je neposredno sledilo obravnavano dejanje, povsem jasno kažejo, da je obdolženec ravnal na zahrbten način, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Obdolženec namreč oškodovancu opisanega ravnanja z njegovo "ženo" pred tem nikoli ni omenjal, še manj pa, da bi mu ga očital (šlo je za izterjavo dolga pri obdolženčevi izvenzakonski partnerki), čeprav je za to imel veliko priložnosti glede na to, da je bil z oškodovancem pogosto v družbi. Tega ni storil, čeprav ga je to nedvomno ves čas tudi zelo mučilo, kar je ugotovil tudi izvedenec dr. P. in zapisal v svojem izvedenskem mnenju. Očitno je torej, da obdolženec oškodovancu opisanega ravnanja ni oprostil, le čakal je priložnosti, da se mu zanj oddolži. Ta se mu je ponudila prav kritične noči, ko je oškodovanec močno vinjen spal na kavču in ni bil sposoben za nikakršno obrambo, obdolženec pa je v prostoru zagledal sekiro, s katero je oškodovancu zadal smrtne poškodbe. Okoliščina, da ga od dejanja tedaj ni mogla odvrniti niti A.T. , čeprav se je z njim "cukala" za sekiro, oškodovanca pa glasno budila in ga opozarjala na obdolženčev napad ter dejstvo, da je oškodovancu zadal kar devet udarcev s sekiro po glavi, vsekakor kažeta, da obdolženec ponujene prilike , ko se oškodovanec ni mogel braniti, nikakor ni hotel zamuditi. Zato je odločno storil to, kar se je očitno že prej odločil storiti. Vsega tega pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo ovreči. Za storitev kaznivega dejanja umora na zahrbten način ni potrebno, da storilec v naprej zvijačno, pretkano in na goljufiv način oškodovanca spravi v položaj, da se ta ne bo mogel braniti, na kar očitno meri pritožba zagovornice, temveč zadostuje, da storilec izrabi zaupanje oškodovanca in dejanje stori tako, da se oškodovanec ne more braniti, saj nima možnosti, da bi zaznal delovanje obdolženca. V obravnavanem primeru pa se je zgodilo prav to.

Pritožba zagovornice neutemeljeno graja tudi pravilnost izvedenskega mnenja dr. P. in na osnovi njega na prvi stopnji ugotovljeno bistveno zmanjšano prištevnost obdolženca v času storitve kaznivega dejanja.

Izvedenec P. je razpolagal s prav vsemi za podajo izvedenskega mnenja relevantnimi podatki, mnenje pa je podal v skladu s pravili svoje stroke. V njem je na prepričljiv način pojasnil, kako sta na obdolženca vplivala zaužiti alkohol, kako pa zaužite tablete Apaurin ter kakšen je bil njun skupni učinek, zato prvostopno sodišče v pravilnost njegovega izvedenskega mnenja upravičeno ni podvomilo.

Nobenega utemeljenega razloga tudi ni imelo za pritegnitev drugega izvedenca nevropsihiatra, kar je predlagala zagovornica, zlasti še, ker tudi drugi izvedenec ne bi imel na razpolago prav nič več podatkov, kot jih je imel izvedenec dr. P. Ta je tudi razumno pojasnil, zakaj ne more dati odgovora na vprašanje zagovornice, "kako konkretno reagira obdolženec v takšni kombinaciji zaužitja tolikšne količine alkohola in Apaurina", saj bi za tak odgovor obdolženca moral znova spraviti v stanje, v kakršnem je bil ob storitvi kaznivega dejanja. To pa bi bilo neetično in v nasprotju s pravili medicinske stroke ter znanstveno nesprejemljivo. Takega odgovora zato zagovornici ne more dati niti kak drug izvedenec. Zato je njeno pritožbeno vztrajanje pri navedenem dokaznem predlogu neutemeljeno.

Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba zagovornice zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Od obeh pritožb zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji pa je utemeljena pritožba okrožnega državnega tožilca. V njej namreč pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje, kljub bistveno zmanjšani prištevnosti obdolženca ob storitvi kaznivega dejanja, pri odmeri kazni ne bi smelo uporabiti omilitvenih določil, ker teža obravnavanega kaznivega dejanja in obteževalne okoliščine na strani obdolženca tega ne dopuščajo. Teža kaznivega dejanja se kaže zlasti v načinu, kako je bilo storjeno in pa v obdolženčevi vztrajnosti ter odločenosti, ki jo je pri izvršitvi pokazal. Obdolženec je spečega in močno vinjenega oškodovanca kar devetkrat udaril po glavi in to s tako močjo, da so "pokale kosti in je špricala kri", kot je povedala A.T. Dejanje je storil, čeprav ga je A.T. skušala od tega odvrniti in mu je poskusila odvzeti sekiro. Storil ga je v njeni navzočnosti, kar daje dejanju posebno težo, saj je A.T. tedaj s pokojnim oškodovancem živela v izvenzakonski skupnosti. Navedeno kaže na večjo stopnjo obdolženčeve neobčutljivosti za posledice, ki bodo nastopile pri drugih in tudi na večjo mero njegove brezobzirnosti pri izvršitvi kaznivega dejanja. Ob vsem tem je pritrditi tudi pritožbenim izvanjem okrožnega državnega tožilca, da so pri odmeri kazni premalo bile upoštevane še druge, na prvi stopnji pravilno ugotovljene obteževane okoliščine, zlasti to, da je obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v času pogojnega odpusta, ko še ni v celoti prestal kazni enega leta zapora, ki mu je bila izrečena zaradi hude telesne poškodbe. Navedeno kaže, da je za njegovo prevzgojo potreben daljši čas, saj ga celo zaupanje, ki mu je bilo dano s pogojnim odpustom, ni odvrnilo od storitve novega, istovrstnega, po posledicah in teži pa še hujšega kaznivega dejanja. Z upoštevanjem vsega navedenega je pritožbeno sodišče na prvi stopnji izrečeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje zvišalo iz 8 let zapora na 11 let zapora, v posledici tega pa je zvišalo tudi izrečeno enotno kazen. Prepričano je, da tako odmerjena kazenska sankcija ustreza teži obravnavanega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve kazenske odgovornosti in krivde ter tudi vsem ostalim za odmero kazni upoštevnim okoliščinam.

Iz razlogov, zaradi katerih je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, pritožbeno sodišče ni moglo ugoditi pritožbi obdolženčeve zagovornice zoper odločbo o kazenski sankciji.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbah okrožnega državnega tožilca in obdolženčeve zagovornice upravičeno odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na citiranih zakonskih določbah in je posledica okoliščine, da obdolženec ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi lahko poravnal te stroške.

 


Zveza:

KZ člen 16, 16/2, 47, 48, 48/2, 127, 127/2, 127/2-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NzIyMQ==