VSM sodba I Kp 39/2007

Jedro

Pri presoji razumljivosti izreka sodbe ni odločilna količina natančnosti označbe kaznivega dejanja, temveč jasnost in razumljivost dejstev ter okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrečena kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora zniža na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora.

V ostalem se zagovornikova pritožba; obdolženčeva pritožba pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v je 25.9.2006 obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po drugem odstavku tega člena izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženi oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, medtem ko je bila oškodovana gospodarska družba po drugem odstavku 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. K .

Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik in obdolženi. Prvi se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in, sicer v okviru drugega pritožbenega razloga še zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po obrazložitvi sodeč se obdolženi pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je opravilo javno sejo, ki so se je udeležili vsi obveščeni razen obdolženčevega zagovornika, kar pa ni bilo ovira, da senat ne bi imel seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Opravljena seja in posvetovanje sta pokazala naslednje:

K zagovornikovi pritožbi:

Zaradi izostalega "natančnega in konkretnega opisa knjižb lažnih transakcij denarja na neaktivno blagajno 1111" izrek napadene sodbe ni nerazumljiv. Maksimalna natančnost označbe kaznivega dejanja kot posledica zahteve iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP ter razumljivost izreka sodbe, ki je v njenem nasprotju sankcionirana kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista sopomenki. Med njima je sicer praviloma podana korelacija, ki pa ne izključuje položaja, ko je izrek sodbe nerazumljiv, čeravno je bilo kaznivo dejanje "kar najbolj" natančno označeno in ko je po drugi strani razumljiv tudi tedaj, ko to ni bilo storjeno. Pri presoji razumljivosti izreka sodbe potemtakem ni odločilna količina natančnosti označbe kaznivega dejanja, temveč jasnost in razumljivost dejstev ter okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. Ker v opisu dejanja, kot ga je v izreku sodbe prevzelo sodišče prve stopnje, ničesar od navedenega ne manjka, uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Ista kršitev ni podana niti zato, ker je izrek sodbe, različno od pritožnikovega prepričanja pomensko skladen z njenimi razlogi. Med prvim in drugim je namreč podano razmerje splošnega in posameznega, pri čemer je izrek z razlogi, kot jih povzema pritožnik samo potrjen in tako zatrjevanega nasprotja pravzaprav ne more biti.

Po zgornjem in ob dejstvu, da je preizkus obtožnice po zahtevi predsednika senata mogoč le tedaj, ko ugovor zoper obtožnico ni bil vložen ali je bil zavržen (prvi odstavek 284. člena ZKP) je jasno, da v konkretnem primeru predsednica senata ni bila dolžna ravnati v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZKP in da obdolženčeve pravice do obrambe, ki so mimogrede ostale neidentificirane v nobenem smislu niso bile prizadete. Sploh pa pritožnik v tem delu pritožbe, s katerim očitno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne obrazloži njenega vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe in so dosledno vzeto tovrstna pritožbena prizadevanja neupoštevna.

Z izostalimi "lažnimi transakcijami" v izreku sodbe pritožnik uveljavlja še kršitev kazenskega zakona (bržkone) iz 1. točke 372. člena ZKP. Toda te, za razliko od ostalih opisanih okoliščin življenjskega primera niso zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe iz prvega odstavka 245. člena KZ in je njihova navedba z vidika uresničitve zakonskega dejanskega stanu tega kaznivega dejanja brez pomena.

Pri odločbi o kazenski sankciji je kazenski zakon kršen samo v primerih iz 5. točke 372. člena ZKP, medtem ko je treba pritožbene navedbe o nepravilnem upoštevanju obteževalnih okoliščin in o neupoštevanju olajševalnih okoliščin obravnavati znotraj pritožbenega razloga iz 4. točke 370. člena ZKP. Do slednjega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve.

Pritožnik ima v splošnem prav, ko ugotavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na posrednih dokazih, vendar so tudi ti po vsebini, povezani v celoto sodišču prve stopnje omogočali zanesljivo spoznanje, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil in da je zanj kriv. Pritožbeno sodišče se zato sklicuje na skrbno izdelane razloge sodišča prve stopnje, jih povzema, na pritožbeno obrazložitev iz dela, v katerem pritožnik uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa v okvirih dane presoje odgovarja.

Izhajajoč iz primanjkljaja v višini 10,000.000,00 SIT, o katerem govore domala vsi izvedeni dokazi in iz izpovedbe , po kateri blagajna s številko 1111 v obravnavanem obdobju, v nasprotju s pritožnikovim povzetkom fizično ni obstajala ter da so bile transakcije na tej blagajni računalniško beležene (in s tem spremljane - dod. sod.), je njegova zahteva po preverjanju dejanskega stanja na blagajni na dan 26.10.2000, ki bi naj edina dokazala ali ovrgla razliko med knjižnim in dejanskim stanjem gotovine, neutemeljena. V kontekstu zatrjevanega bi namreč moralo biti znano, kaj se je z 10,000.000,00 SIT v knjižnem/knjigovodskem smislu dogajalo po navedenem datumu in kje (blagajna, trezor in bankomati) ta denar v resnici je. Ker računalniških zabeležb o knjižni poti denarja po 26.10.2000 ni, po drugi strani pa je njegov dejanski primanjkljaj nedvomen, je ugotovitev sodišča prve stopnje o razliki med knjižnim in dejanskim stanjem gotovine popolnoma pravilna.

Podobno velja glede vprašanja, ali je obdolženi storilec očitanega kaznivega dejanja. Res je, da je oškodovana gospodarska družba po ugotovljenem primanjkljaju ovadila neznanega storilca in gotovo drži, da so bili v revizijskem poročilu z dne 27.11.2000 v zvezi z obdolženim kot verjetnim storilcem kaznivega dejanja izraženi določeni zadržki. Toda po drugi strani je dejstvo, da sta se preiskava znotraj oškodovane gospodarske družbe in predkazenski postopek po obsegu razlikovala (list. št. 281) in da potemtakem tudi nabor podatkov ne more biti enak. Še zlasti, ker obdolženega s kaznivim dejanjem niso povezovala zgolj zbrana obvestila od oseb, ki bi same utegnile biti storilci kaznivega dejanja, ampak predvsem listine, ki skoraj vse kažejo na obdolženega. Od tod potem njegova zatrjevanja o zlorabljenem geslu s strani neznanega storilca, ki pa so smiselna le za primer, da obdolženi z zneskoma 7,500.000,00 SIT in 2,500.000,00 SIT ni imel opraviti prav ničesar oziroma, da je njegov zagovor o hrambi denarja za potrebe bankomatne blagajne resničen. Kakršnegakoli pokrivanja pravih in lažnih transakcij dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni pokazal, medtem ko se je obdolženčev zagovor zaradi notranjih neskladij, ki so v razlogih sodbe pravilno izpostavljena in po izpovedbah prič ter izkazal za neverodostojnega. Zadnji dve tudi po presoji pritožbenega sodišča nista dvomljivi. Ne samo zato, ker je v splošnem meja med pričinim posredovanjem zaznanega in ocenjevanjem pri izpovedovanju praktično nedoločena ali nedoločljiva, in ker njen položaj v družbenem življenju sam zase še ne more pomeniti, da gre za verjetnega storilca kaznivega dejanja ali nekoga, ki z neresnično izpovedbo svoj položaj brani, ampak zato, ker so bila gesla blagajnikov - likvidatorjev vsaj na osnovni ravni varovana (o tem na primer priči in), ker sta izpovedbi medsebojno skladni in predvsem, ker dajeta odgovore na tisto, kar obdolženi v svojem zagovoru ni znal pojasniti. V tem smislu je obsežno grajana izpovedba priče malo pomembna, čeprav je treba v nasprotju s pritožnikom ugotoviti, da se priča zadržkom iz omenjenega poročila, ki morajo biti razumljeni v kontekstu domnev o verjetnih storilcih kaznivega dejanja ni odpovedala in da svojega "mišljenja", denimo z navedbo: "Seveda ni bilo v naši pristojnosti ugotavljanje, ali in kdo je storil kaznivo dejanje in se je nato v zadevo vključila policija ..." - (list. št. 280) prav gotovo ni spreminjala. Zato se sodišče prve stopnje do navedenega dela pričine izpovedbe ni bilo dolžno posebej opredeljevati in zato znotraj drugega pritožbenega razloga znova uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne more biti podana.

Res je po eni strani, da obdolženi z računalnikom, s katerim je delal kot blagajnik - likvidator oziroma na danem terminalu ni mogel "logirati" in res je, da je s svojo izpovedbo nakazala možnost nepooblaščenega dostopa do gesel vseh zaposlenih v oškodovani gospodarski družbi. Toda po drugi strani nepooblaščena uporaba računalnikov, ki so takšno operacijo omogočali - v likvidaturi sta jih imela le in , z obdolženčeve strani ni bila izključena, predvsem pa bi se morala obdolženčeva dejanja in dejanja neznanega storilca takorekoč v vseh korakih pokrivati. Tega, kot rečeno dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni pokazal oziroma je to iz istih razlogov kot so navedeni na 10. in 11. strani sodbe docela neverjetno. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne pritegne izvedenca računalniške stroke se tako izkaže za pravilno.

Pritožnikovo sklicevanje na evidence prisotnosti v trezorju in njihova neskladja z izpisi prometa zgornjega ne spreminja. Že zato, ker so bile prve ročno vodene in ker je obdolženčeva navzočnost v trezorju, denimo 28.7.2000 v obsegu dve uri in petinpetdeset minut, za blagajnika - likvidatorja s številnimi obremenitvami (zagovor) odločno čezmerna.

Končno, možnost fizičnega iznosa gotovine je dovolj jasno nakazana na 14. strani sodbe, medtem ko je pritožnikova ocena obdolženčevih premoženjskih razmer, glede na zadolženost, ki je bila po vseh izvedenih dokazih občutno višja od tiste, o kateri je pripovedovala , razmeroma optimistična. Še zlasti, ker dnevnih in mesečnih obveznosti, brez da bi bilo nepremično premoženje, za nakup katerega so bili najeti krediti, kapitalizirano ali prodano ni mogoče poravnati.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ne smelo upoštevati obdolženčevega statusa kot obteževalne okoliščine, saj drugače kot blagajnik - likvidator Sektorja zaposlovanje z občani pri , torej kot bančni uslužbenec, ugotovljenega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ resnično ne bi mogel storiti. Napadeno sodbo je bilo zato treba v tem delu spremeniti ter izrečeno kazen ustrezno znižati.

Isto pa ne velja za upoštevano visoko stopnjo kazenske odgovornosti. Res je sicer, da je direktni naklep edina možna krivdna oblika pri storitvi navedenega kaznivega dejanja, vendar je po drugi strani dejstvo, da njena zavest in volja praktično nikoli nista isti. Od tod potem posebne oblike direktnega naklepa ter razlike med njimi, ki določajo stopnjo kazenske odgovornosti in z njo odmero kazni. Ker je v obdolženčevem primeru očitno, da je ravnal ciljno, da so ga pri dejanju vodili koristoljubni motivi in da se za dejanje ni odločil nenadoma, je jasno, da takšnega odnosa do dejanja, s katerim je temeljno ogrodje terjane krivdne oblike nedvomno nadgrajeno, sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni smelo prezreti.

Glede olajševalnih okoliščin, ki bi jih sodišče prve stopnje po pritožnikovem prepričanju moralo upoštevati je treba opozoriti, da so nekatere, na primer domnevno storjeno kaznivo dejanje na obdolženčevo škodo stvar nadaljnjih postopkov, preostale, kot je to denimo zatrjevano obdolženčevo slabo zdravstveno stanje pa ne dosegajo ravni okoliščin iz drugega odstavka 41. člena KZ in se je grajano ravnanje sodišča prve stopnje izkazalo za pravilno.

K obdolženčevi pritožbi:

Po prvem odstavku 18. člena ZKP sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna pravila, niti ni z njimi omejeno. To pomeni, da sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem po ustaljeni sodni praksi ni dolžna izvesti vsakega predlaganega dokaza oziroma ga sme zavrniti, če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni in z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljeni. Izjema je dvom glede vprašanja, ali je predlagani dokaz v obdolženčevo korist, vendar ga sme sodišče tudi v tem primeru zavrniti, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Res je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe po zaslišanju nekaterih prič in res je predsednica senata na glavni obravnavi prepovedala določena vprašanja, vendar s tem citirana zakonska določba in drugi odstavek 334. člena ZKP nista bila nepravilno uporabljena, niti niso bile kršene pritožnikove pravice do obrambe, ki so mimogrede ostale neidentificirane. Sploh pa pritožnik ni utemeljil vpliva ali potencialnega vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zaradi česar njegova pritožba v tem delu, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more biti upoštevna.

Ko ne ponavlja zagovora, ki ga je z izčrpno obrazložitvijo zavrnilo že sodišče prve stopnje, in ko ne zaide v obrobnosti, pritožnik vidi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v izostali pridobitvi gradiva o celotnem prometu določenega dne in v izostali pritegnitvi izvedenca računalniške stroke. Toda pritožnik obenem ne pove, v čem bi bilo denimo z listinami o negotovinskih knjižbah delo v likvidaturi še bolje prikazano oziroma kaj sedanji "sliki dogajanja" na tem oddelku manjka, medtem ko je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da ne pritegne izvedenca navedene stroke pritožbeno sodišče že obrazložilo.

Podobno velja glede grajanih izpovedb prič ter, zaradi katerih naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Pri tem je treba opozoriti, da pritožnik pri prvih dveh pričah celo zaide v nasprotje, ko jima znanja za poslovanje z bankomati sprva odreka, nato pa jima ista znanja pripisuje in še, da je treba izpovedbe vseh treh prič povezati z drugimi dokazi, ki pritožnikovega zagovora, če lahko odmislimo njegova notranja neskladja in vrzeli, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne podpirajo.

Končno, pritožnik se v obrazložitvi enako kot njegov zagovornik sklicuje na ročno vodene evidence, ki pa so se, vsaj zaradi nedoslednosti izkazale za nezanesljive in zato zgornje ugotovitve pritožbenega sodišča ostajajo nespremenjene.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče v tem delu pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika in samega obdolženega odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Povprečnina v pritožbenem postopku ni bila določena, ker je bilo s to sodbo odločeno delno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 24654/2015
• VSM Sodba IV Kp 39580/2017
• VDSS Sklep Pdp 365/2017