VSM sodba I Kp 648/2006

Jedro

Prag za dosego t.i. dokaza resnice je po četrtem odstavku 171. člena KZ nižji od istega pragu pri dokazu resnice po petem odstavku 171. člena KZ.

 

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe pooblaščenca zasebnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na novo odloči: Obd. se po prvi točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je ... Obdolženec naj bi tedaj o nekom trdil in raznašal, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom, s tem pa naj bi obd. storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ.

2. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 650,00 SIT

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter zasebnemu tožilcu po tretjem odstavku 96. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih obdolženčevih izdatkov in nagrade ter potrebnih izdatkov obdolženčevega zagovornika.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca in to zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je po zahtevi iz prvega odstavka 378. člena ZKP opravilo sejo v navzočnosti zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca.

Ugotovitve pritožbenega sodišča so naslednje:

Strinjati se je s pritožnikom, da je naslov članka njegov pomemben sestavni del in dejstvo je, da je v obravnavanem primeru zajet v opisu kaznivega dejanja. Toda zajet je kot ena izmed okoliščin, ki so "potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi" in ne kot znak kaznivega dejanja (prim. drugi odstavek 269. člena ZKP). Njegova "odločilnost" je zato odvisna od narave ter stopnje povezanosti z zasebnim tožilcem in opisanimi znaki kaznivega dejanja. Zasebni tožilec v naslovu članka ni bil naveden, vsebino naslova pa je mogoče neposredno povezati le z neimenovano peščico ljudi, ki je opisani znaki kaznivega dejanja ne omenjajo. Povezava med naslovom, zasebnim tožilcem ter znaki kaznivega dejanja, je tako po svoji naravi zelo posredna in po stopnji minimalna, zaradi česar naslov članka, kljub tendencioznosti in kljub navedbi v opisu dejanja ni odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe posebej opredeljevati.

Popolne nejasnosti in precejšnjega medsebojnega nasprotja v razlogih sodbe pritožnik ni obrazložil, medtem ko je pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niti v tem delu ni podan. Pritožnik je uveljavljal še kršitve kazenskega zakona, brez da bi jih navedel in obrazložil in zato njegovo ravnanje v zvezi s tem pritožbenim razlogom ne more biti pravno upoštevno.

Po pritožniku je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno zato, ker obdolženec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost zatrjevanega ali raznašanega in ker so zapisane trditve v članku, ki je sicer prežet s slepim sovraštvom do zasebnega tožilca, žaljive v objektivnem in subjektivnem smislu.

Ocena sodišča prve stopnje o izpolnjenih pogojih za izključitev protipravnosti/kaznivosti iz četrtega odstavka 171. člena KZ je pravilna in se pritožbeno sodišče, potem ko iz pritožbene obrazložitve ni razvidno, v čem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, nanjo sklicuje, na posamezne - bistvene pritožnikove navedbe iz obrazložitve pa odgovarja:

Za razliko od tako imenovanega dokaza resnice kot razloga za izključitev protipravnosti/kaznivosti po petem odstavku 171. člena KZ, za isti dokaz po četrtem odstavku tega člena zadostuje, da je resničnost katerekoli druge trditve od te, da je nekdo storil kaznivo dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, dokazana s katerim (i) koli dokazom (i) ali da je bil podan utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega ali raznašanega (prim. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 200-203). Prag za dosego dokaza resnice po tem zakonskem določilu je torej nižji in ga je obdolženi, upoštevaje faze postopkov, ki potekajo zoper zasebnega tožilca in ne oziraje se na njihov razplet, nedvomno dosegel.

Sodišče prve stopnje se ni motilo niti tedaj, ko je ugotovilo, da v izreku opisane trditve v objektivnem smislu niso bile žaljive, saj je v nasprotju s pritožnikom upoštevalo tako posameznikovo svobodo iz prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in na drugi strani naravo funkcije zasebnega tožilca, ki jo je ta v navedenem obdobju opravljal.

Edino kar bi sodišče prve stopnje moralo po ugotovljenem razlogu za izključitev protipravnosti/kaznivosti iz četrtega odstavka 171. člena KZ in ob neizpolnjenem objektivnem kriteriju razžaljenosti iz prvega odstavka 169. člena KZ ugotoviti, je, da dejanje, ki ga je bil obdolženi obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje ter ga iz tega razloga (1. točka 358. člena ZKP) obtožbe oprostiti. Ker to ni bilo storjeno, odločilna dejstva pa so bila v obravnavani zadevi pravilno ugotovljena, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP zaradi pravilne uporabe zakona sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in tretjem odstavku 96. člena tega zakona, medtem ko je bila povprečnina odmerjena po preizkušenih merilih iz tretjega odstavka 92. člena ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 58/2000
• VSC sklep Kp 204/2000
• VSL sodba I Kp 1373/2006