<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba I Cp 2180/2006

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2007:I.CP.2180.2006
Evidenčna številka:VSM20503
Datum odločbe:07.08.2007
Področje:statusno pravo
Institut:odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - aktivni in pasivni družbeniki

Jedro

V obravnavani pravni situaciji, ko je Ustavno sodišče omejilo avtomatično odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, je tako zmotno opiranje izključno na stanje v sodnem registru in pravno načelo zaupanja v takšno stanje, saj v tem primeru UO glede neodgovornosti pasivnega družbenika za dolgove družbe, ne bi veljala za nobenega družbenika, vpisanega v sodni register, kar pa ni bil njen namen.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne, v izreku o stroških pa tako, da je sedaj tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 703,46 (sedemsto tri 46/100) EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2006 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 353,79 (tristotriinpetdeset 79/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.08.2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. v veljavi v njegovem naložitvenem delu, kolikor se ne nanaša na zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 dalje, glede česar je sodišče zahtevek zavrnilo ter naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. V prvi vrsti pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj naj bi v obrazložitvi izpodbijane sodbe bilo nasprotje med izrekom in razlogi. V izreku je namreč po pritožnikovem mnenju naloženo toženi stranki plačilo obveznosti kot družbeniku, medtem ko iz razlogov sodbe izhaja, da ga ni mogoče šteti kot družbenika, ker nikoli ni podpisal listin, potrebnih za vpis v sodni register. Pri tem graja materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča o podani pasivni legitimaciji na strani toženca, saj veljavna zakonska ureditev ločuje med aktivnimi (odgovornimi) in pasivnimi (neodgovornimi) družbeniki, pri čemer toženec niti ni vedel, da je družbenik in mu tako ni dopustno naložiti obveznosti kritja dolgov izbrisane družbe. Nadalje pritožnik še podaja svoje naziranje, da gre za t.i. "sodbo presenečenja", saj je prvostopno sodišče izvedlo postopek v smeri ugotovitve, ali so podpisi na listinah za vpis toženčevi, medtem ko je nato v razlogih sodbe prvostopno sodišče navedeno dejstvo opredelilo kot nepomembno. Pritožbena graja je tako usmerjena v neustrezno materialno procesno vodstvo in posledično v kršitev načela kontradiktornosti, saj se o odločilnem dejstvu nevložitve tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register tako tožena stranka ni mogla izjaviti, s čimer se uveljavlja absolutna bistvena postopkovna kršitev.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka ali druge uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). Zatrjevano nasprotje ne obstoji, saj je sodišče med razlogi sodbe navedlo izreku skladno dejansko in pravno podlago, pri čemer se je oprlo na dejstvo podatkov o družbenikih kot izhajajo iz sodnega registra in določila Zakona o sodnem registru - ZSReg ter Zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod. Prav tako ni podana kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z neprimernim materialnim procesnim vodstvom, saj je sodnik povsem upravičeno izvedel s strani tožene stranke predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca grafološke stroke, glede na dejstvo, da je šlo za listine, za katere je sodišče upravičeno domnevalo, da je toženec, glede na uradno potrdilno klavzulo, lastnoročno podpisan. Nenazadnje je tožena stranka imela ves čas pred očmi, da je tožena kot družbenik, ker tako izhaja iz podatkov sodnega registra, s čimer je imela povsem odprto pot izjasnjevanja v tej zvezi skladno trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP).

Nadalje se pritožbeno sodišče povsem strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, da toženec ni podpisal listin, ki so bile podlaga za vpis v sodni register in tudi glede ugotovitev, da tožnik ni bil dejanski direktor in družbenik izbrisane družbe, ampak le začasni delavec v skladišču, medtem ko je družbo upravljal in vodil "prikriti lastnik".

Vendar ima pritožnik prav, ko zatrjuje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Obrazložitev prvostopne sodbe sicer vsebuje navedbo ustavne odločbe št. U-I-135/2000 (Ur. l. RS, št. 93/2000 v nadaljevanju UO) ter ugotovitev, da toženec vsaj v času nastanka obveznosti v letu 1994 sploh ni vedel, da je vpisan kot družbenik v sodni register. Glede na obrazložitev UO namreč ne zadostuje, da se ugotovi status družbenika, ampak je dopustno uporabiti določilo četrtega odstavka 27. člena ZFPPod, ki vzpostavlja avtomatično odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, le za tiste, ki so lahko imeli vpliv na upravljanje izbrisane družbe in s tem na uskladitev z določili Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, česar pa toženec, ki niti ni vedel, da je družbenik, zagotovo ni imel.

Toženec je tekom postopka dokazal, da ni bil aktivni družbenik, saj ni podpisal listin, na podlagi katerih naj bi pridobil status družbenika in direktorja, pri čemer je z družbo upravljal dejansko drug človek (prikriti lastnik).

Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja na značilnost vpisa družbenika v sodni register, ki je le deklaratorne in ne konstitutivne narave, pri čemer je povsem mogoče, da ta ne izraža pravilnega pravnega stanja (odločilna je pogodba o pristopu družbenika, ki mora biti veljavno sklenjena, kar pa v danem primeru ni). V obravnavani pravni situaciji, ko je Ustavno sodišče omejilo avtomatično odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, je tako zmotno opiranje izključno na stanje v sodnem registru in pravno načelo zaupanja v takšno stanje, saj v tem primeru UO glede neodgovornosti pasivnega družbenika za dolgove družbe, ne bi veljala za nobenega družbenika, vpisanega v sodni register, kar pa ni bil njen namen.

Iz obrazloženega tako izhaja, da ni pravne podlage za pravno nasledstvo toženca glede obveznosti izbrisane družbe, v posledici česar je tudi tožbeni zahtevek neutemeljen. Tako je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke. 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo kot izhaja iz točke I. izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče je uporabilo določila ZFPPod glede na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-117/2007 (Ur. l. RS, št. 58/2007), iz izreka katere izhaja, da se začeti postopki dokončajo po navedenih določilih ob upoštevanju zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/2000.

Pritožbeno sodišče je stroškovno odločitev spremenilo glede na drugačen pravdni uspeh strank po spremembi na pritožbeni stopnji. Ker je tožeča stranka v celoti izgubila pravdo, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju Zakon o sodnih taksah in Odvetniške tarife toženi stranki priznalo naslednje potrebne stroške:

- 300 točk 1. pripravljalna vloga

- 225 točk 2. pripravljalna vloga

- 75 točk pristop na obravnavo

- 300 točk 1. obravnava

- 50 točk urnina

- 150 točk 2. obravnava

- 50 točk poročilo stranki

- 23 točk materialni stroški

skupaj: 1173 točk x 0,46 EUR za točko znese 539,58 EUR, k čemur je sodišče prištelo kilometrino 46,64 EUR (3 x 15,55 EUR prej 3.726 SIT) in 20% DDV, kar skupaj znese 703,46 EUR.

Sodišče toženi stranki ni priznalo postavk: pregled spisa, čas na poti, konferenca s stranko, obrazložen dopis stranki o izvedenskem mnenju, saj so navedena opravila že vsebovana v drugih zahtevanih postavkah, medtem ko obeh obvestil sodišču ni mogoče šteti kot potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pri tem sodišče še dodaja, da prepozno priglašenih stroškov predujma za izvedenca, ni upoštevalo, saj je potrebno zahtevo predložiti do konca glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP).Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP in določilu drugega odstavka 165. člena ZPP. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za pritožbo in 7,4 točk za materialne stroške ter prištelo 20% DDV, kar pri vrednosti odvetniške točke na dan odločanja 0,46 EUR znaša skupaj 211,08 EUR. K temu je prištelo še 142,71 EUR takse za pritožbo, kar znese vse skupaj 353,79 EUR.

 


Zveza:

ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 163, 163/3, 165, 165/2, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 358-4, 154, 154/1, 155, 155/1, 163, 163/3, 165, 165/2, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 358-4. ZFPPod člen 27, 27/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTg5MQ==