<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM sodba in sklep I Cp 283/2006

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2007:I.CP.283.2006
Evidenčna številka:VSM20501
Datum odločbe:17.04.2007
Področje:civilno procesno pravo
Institut:umik tožbe - pogojna izjava o umiku tožbe

Jedro

Izjava o umiku tožbe je procesno dejanje tožeče stranke, ki ne more biti pogojna.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe (točka 2 prvostopnega izreka) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto zneska 3,640.000,00 SIT (15.189,45 EUR) plačati 19.717,07 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe zavrne in v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke proti sklepu o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe (točka 3 prvostopnega izreka) se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

Pritožbi tožeče stranke proti odločbi o pravdnih stroških (točka 4 prvostopnega izreka) se ugodi in se sodba v odločbi o stroških razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo znesek 3,640.000,00 SIT (15.189,45 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka 1 prvostopnega izreka). Višji tožbeni zahtevek (točka 2 prvostopnega izreka) je kot neutemeljen zavrnilo. V odločbi o pravdnih stroških (točka 4 prvostopnega izreka) je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 71.455,10 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki 3 izreka pa je odločilo, da se pravdni postopek zaradi plačila mesečne rente zaradi umika tožbe konča.

Proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe (točka 2 prvostopnega izreka) ter proti odločbi o pravdnih stroških (točka 4 prvostopnega izreka) in proti odločitvi prvostopnega sodišča o ustavitvi pravdnega postopka (točka 3 prvostopnega izreka) se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi "še nadaljnjo odškodnino v znesku 2,960.000,00 SIT (12.351,86 EUR) s pp ter toženca obsodi na plačilo mesečne rente, kot je navedena v tožbenem zahtevku z dne 3.10.2005."

Tožena stranka pritožbe ni vložila in tudi ni podala odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Pregled zadeve je pokazal naslednje:

I. K sodbi:

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) dolžna tožeči stranki ob upoštevanju sokrivde tožnika, plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3,640.000,00 SIT (15.189,45 EUR). Škodni dogodek izvira iz delovne nesreče, ko je tožnik kot delavec pri toženi stranki pri delu na miznem rezkalnem stroju pri obdelavi lamel z roko prišel v nevarno območje rezil, zaradi česar mu je poškodovalo prste desnice. Delo na navedenem rezkalnem stroju je prvostopno sodišče opredelilo kot nevarno dejavnost, sam rezkalni stroj pa kot nevarno stvar v smislu173. člena ZOR. Iz prvostopne sodbe pa je nadalje tudi razbrati, da je pri toženi stranki podana tudi krivdna odgovornost po 158. členu ZOR, ki se kaže v tem, da navedeni mizalni rezkalni stroj v času nezgode ni bil v varnostnem smislu toliko zavarovan, da bi tožniku preprečil poseg z roko v nevarno območje rezil. V delovni nezgodi (škodnem dogodku) je tožnik utrpel takšne poškodbe, da je bila potrebna amputacija desnega kazalca in sredinca v višini prvega členka, ter mezinca v višini srednjega členka. Utrpel pa je tudi raztrganino kože na hrbtišču srednjega členka prstanca desnice. V posledici poškodbe je tako tožnik ostal dejansko brez kazalca, sredinca, pa tudi mezinca desne roke.

Takim zaključkom prvostopnega sodišča pritožba tožeče stranke ne oporeka, povedano pa je že, da tožena stranka pritožbe ni vložila.

Prvostopno sodišče je presodilo, da je tožnik do 35 % soodgovoren za nastali škodni dogodek. Tako presojo prvostopnega sodišča izpodbija pritožba z navajanjem, da tožniku ni pripisati nobene sokrivde k nastali delovni nezgodi. Takim pritožbenim izvajanjem pa ni pritrditi, ker je prvostopno sodišče na podlagi ugotovitev:

- da je tožnik na navedenem mizarskem stroju delal že več kot leto in pol in je tako bil povsem seznanjen z delovnimi postopki ter tudi z nevarnostmi stroja,

- da tožnik sam ne zna pojasniti, kako je prišlo do poškodbe roke oziroma kako je z roko segel v področje rezil rezkalnega stroja,

- da je tožnik očitno zaradi precejšnje nepazljivosti v fazi delovnega procesa, ko je bilo potrebno lamele (lesne obdelovance) nekoliko odmakniti od vodila z roko segel v območje rezil rezkalnega stroja,

pravilno zaključilo, da je tožnik zaradi nezadostne zbranosti in s tem povezane nepazljivosti pri delu z roko segel v nevarno območje rezkalnega stroja, zaradi česar je prišlo do hude poškodbe prstov desne roke tožnika. Navedena nepazljivost tožnika, pri sicer nevarnem delovnem procesu obdelave obdelovancev na rezkalnem stroju, ki zahteva zbranost in skrbnost, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča narekujeta 35 % sokrivdo tožnika k nastanku škodnega dogodka. Po določbi tretjega odstavka 177. člena ZOR pa je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Smiselno enako pa je določeno v prvem odstavku 192. člena ZOR, ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ta določba velja v primeru krivdne odgovornosti.

Tako pa se pritožbena izvajanja, da tožniku kot oškodovancu ni pripisati nobene sokrivde oziroma soodgovornosti k nastanku škodnega dogodka, pokažejo kot neutemeljena.

Prvostopno sodišče je tožniku brez upoštevanja sokrivde iz naslova nepremoženjske škode v skladu s 200. in 203. členom ZOR odmerilo odškodnino v skupnem znesku 5,600.000,00 SIT (23.368,39 EUR). Za pretrpljene fizične bolečine je prvostopno sodišče tožniku odmerilo 1,500.000,00 SIT (6.259,39 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2,800.000,00 SIT (11.684,19 EUR), za strah 500.000,00 SIT (2.086,46 EUR) in iz naslova skaženosti 800.000,00 SIT (3.338,34 EUR).

Pritožba tožeče stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava izpodbija prvostopno odmero odškodnine za prestane fizične bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe glede odmere odškodnine za pretrpljene fizične bolečine pokaže, da je prvostopno sodišče pri odmeri odškodnine za tovrstno škodo pravilno uporabilo materialno pravo in z zneskom 1,500.000,00 SIT (6.259,39 EUR) tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino v smislu 200. in 203. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika pa je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča (na to dejstvo opozarja pritožba) premalo upoštevalo starost tožnika (tožnik je rojen leta 1969) ter dejstvo, da je tožnik v posledici delovne nezgode ostal praktično brez treh prstov desne roke, zaradi česar bo imel vse življenje težave tako pri vsakdanjem življenju kot pri opravljanju svojega poklica. Pravilna uporaba materialnega prava (200. člen in 203. člen ZOR) po presoji pritožbenega sodišča za tovrstno škodo narekuje odmero odškodnine v znesku 14.605,24 EUR (prej 3,500.000,00 SIT), kot uveljavlja pritožba.

Po spremenjeni prvostopni sodbi je tako tožniku odmerjena odškodnina v skupnem znesku 26.289,43 EUR (prej 6,300.000,00 SIT). Tako odmerjena odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča v skladu z 200. členom in 203. členom ZOR ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere. Ker pa je tožnik 35 % soodgovoren za nastali škodni dogodek, je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati za 19.717,07 EUR (prej 4,724.998,70 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo.

Zamudne obresti od nepremoženjske škode (začetek teka zamudnih obresti) niso predmet pritožbenih izvajanj. Po določbi 359. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pa sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. V predmetni zadevi pa se je pritožila le tožeča stranka.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke proti sodbi odločilo, kot je razvidno pod točko I prvostopnega izreka (4. točka 358. člena ZPP).

II. K sklepu:

Pritožba ima prav, da je prvostopno sodišče neutemeljeno odločilo, da se pravdni postopek zaradi plačila mesečne rente zaradi umika tožbe konča. Pregled zadeve namreč pokaže, da tožeča stranka umika tožbe za plačilo rente (188. člen ZOR) oziroma za plačilo izgubljenega zaslužka (drugi odstavek 193. člena ZOR) ni podala. Iz izvajanj tožeče stranke (list. št. 198) se lahko le zaključuje, da je tožeča stranka skrčila zahtevek za plačilo rente za čas od 18.10.2004 do 17.10.2005, pri čemer je tožeča stranka izrecno (list. št. 199) rentni zahtevek uveljavljala za čas od 18.8.1999 do 18.11.2004 ter nato še na glavni obravnavi (list. št. 203) dodatno postavila rentni zahtevek od 18.10.2005 dalje za znesek 174.346,00 SIT mesečno. Tako postopanje tožeče stranke (kljub zapisu v četrtem odstavku vloge z dne 3.10.2005 - list. št. 198, da tožnik umika rentni zahtevek pod točko dva tožbenega zahtevka, in to samo pogojno, v kolikor...) pa ni opredeliti kot umik tožbe (188. člen ZPP), ker je izjava o umiku tožbe procesno dejanje tožeče stranke, ki ne more biti pogojna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu prvostopno odločbo razveljavilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka pod točko II te odločbe.

V posledici razveljavitve odločitve prvostopnega sodišča o umiku tožbe in končanju postopka je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o pravdnih stroških, ker je od odločitve o rentnem zahtevku odvisen tudi pravdni uspeh pravdnih strank in s tem odmera pravdnih stroškov.

Odločitev pritožbenega sodišča v tem delu temelji na 3. točki 365. člena ZPP. V nadaljnjem odločanju bo tako prvostopno sodišče moralo odločiti še o rentnem zahtevku tožeče stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 154, 154/2, 158, 173, 177, 177/3, 188, 192, 192/1, 193, 193/2, 200, 203, 154, 154/2, 158, 173, 177, 177/3, 188, 192, 192/1, 193, 193/2, 200, 203. ZPP člen 188, 358, 358-4, 359, 365, 365-3, 188, 358, 358-4, 359, 365, 365-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTg4OQ==